Tiskane izdaje
Z Njegoševim Gorskim vencem se je končal festival uprizoritvenih umetnosti Ex Ponto. Obrobljen z interpretacijami znanih, klasičnih del, je festival v vmesnem času serviral še vrsto žanrsko razpršenih gledaliških pristopov, ki jih je povzel v geslu »stare in nove vrednote«.
Morda smo lahko kljub vsemu brez prevelike škode odmislili omenjeni festivalski moto, saj se njegova poljubnost in abstraktnost lahko navežeta na številne iztočnice predstav, kar pa lahko prej zameji obiskovalčevo razumevanje, namesto da bi ga razprlo.
Kakorkoli, v dobrem tednu je Ex Ponto v ustaljeni maniri ponudil razčlenjen zbir dogodkov; vse od slovenskih premier, koprodukcij s partnerji, interaktivnih predstav in projektov, ki jih označuje (pol)dokumentarnost, navezujoča na prostor nekdanje Jugoslavije.
Med slovenskimi premierami sta poleg Vzklika človečanstva, ki je navdih črpal iz poezije Srečka Kosovela (režija Renata Vidič) in duela Knjižica pisem: Sprehod (Barbara Novakovič) ter inštalacije Zgodovinjenje: Pozabljeni atelje (Bara Kolenc, Atej Tutta), vtis pustila predvsem intermedijski Also sprach Cage v zamisli Vlada G. Repnika in Proslava ob 60-letnici izida prve številke Tribune, ki jo je v Gleju izvedla kulturno-politično ozaveščena in kritična mlada generacija.
Zgodovinski fenomen Tribune so avtorji Jurij Smrke, Robert Bobnič, Anej Korsika in Zala Sajko zastavili skozi optiko cinizma in hkrati zelo zares, kar med drugim govori tudi o njihovi kolektivni sposobnosti distanciranja od objekta raziskave, a sočasne senzibilnosti in prepričljive »nevseenosti«. Učinkovit korespondenčni stik med nekdanjim statusom tega predrznega, jezikavega in nekdanjim oblasten nadležnega časopisa ter njegovo današnjo revitalizacijo, ustvarjalci razprejo v kolažu historičnih in novih tekstov. Pri tem pa se uprizoritveno premišljeno gibljejo med posmehljivim minimalizmom, ta pa tudi s kratkimi in drobnimi akcijami doseže kritičnost do trenutnega družbenega ustroja, (zlo)rabe državnih simbolov in političnega mlatenja slame.
Repnik se v Also sprach Cage v spletu videoprojekcij in živega performansa ter v razsekanem scenarističnem postopku odmika od tematske konkretnosti, a z izdelanimi gibalnimi točkami (Ingrid Berger Myhre) in neposrednim, precej ironičnim naslavljanjem občinstva (Martina Ruhsam), zlasti pa s čutom za dramaturško sosledje doseže učinek, ki je onkraj racionalnega in stvarnega, zato pa kompaktno usmerjeno v gledalčev plodni potencial prostih asociacij.
Idejna inercija?
Ex Ponto je torej zakrmaril med reinterpretacijami klasičnih del, politično angažiranostjo, intimizmom in interdisciplinarnimi izvedbami, ki so, kot rečeno, bolj funkcionirale posamezno kot ubrana celota. Izpostaviti gre dve interaktivni predstavi, ki sta se gibali vsaka v samosvojem vsebinskem in kontaktnem teritoriju. Moški – ženski / Ženske – moške (tretji del najnovejše trilogije Bacača Sjenki O skupnosti) je fizično razdvojil moško in žensko publiko, jih namestil v različne prostore in »soočil« s precejšnjo fizično bližino, provociranjem, razkrivanjem zasebnih stališč in nepredvidljivostjo. Igralke so posegle v sfero ženske emancipacije, čustev, razrvanosti in samopodobe, moški pa so debatno vdrli v polje politike, zgodovine, meddržavnih in vojnih polemik.
Portugalska predstava Mistermissmissmister je v provokaciji in spogledovanju z obiskovalcem premikala drugačne meje; navzočnost treh golih akterjev (sprevrnjenih spolov) je temeljila na komunikaciji pogledov in govorice teles. Gledalčeva sicer samoiniciativna udeležba spogledovanja je nepogrešljivo vsebinsko zapolnila dogodek, pri katerem se navzven vzorci morda ponavljajo, saj temeljna niansa z nastopajočimi tli v unikatnosti medsebojnega psihičnega procesiranja, tipanja lastne in tuje identitete ter čarih neverbalne komunikacije.
Če na eni strani zvrstno in vsebinsko prerazdrobljenost festivala še zmoremo vključiti v kontekst pozitivne širine ponudbe – čeprav med njimi ne manjka iztrošenih pristopov oziroma »starih« uprizoritvenih vrednot (?) –, pa se na drugi strani zdi, da profil festivala zamajejo predvsem »predpisano« umeščene predstave, ki podobo programa potiskajo v nehvaležno zanko lastnih produkcijskih zavezanosti, nujnost reprodukcije in krčenje »svobodnejše« selekcije. Je to stvar aktualne kulturnopolitične situacije ali programsko idejne inercije?
