Tiskane izdaje
Lutke so bitja s človeškimi dušami, značaji, življenjskimi preizkušnjami in lekcijami. Otroci se prav prek njih prvič srečajo z umetnostjo, s tem, da na oder lahko postavimo človeški svet in ga preigravamo, podoživljamo in se ob tem učimo. Včeraj se je začel festival Lutke 2014 in zanimalo nas je, kje je slovenska lutkarska umetnost danes.
Lutkovna umetnost se seveda sooča s takšnimi in drugačnimi izzivi, občinstva ji, vsaj tako meni večina naših sogovornikov, ne primanjkuje. Navedimo nekaj podatkov. V Lutkovnem gledališču Ljubljana (LGL) v zadnjih treh letih zaznavajo 56-odstotni porast vpisa abonmajev in 12-odstotni porast števila prodanih vstopnic. Lani so našteli 127.340 obiskovalcev. Po besedah direktorja LGL Uroša Korenčana so to dosegli s premišljenim promoviranjem in pametno cenovno politiko.
V Lutkovnem gledališču Maribor zadnjih nekaj let naštejejo od šestdeset do sedemdeset tisoč obiskovalcev, v Mini teatru okoli 63.000 letno, v neinstitucionalnem gledališču Fru-Fru pa od dvajset do petindvajset tisoč letno (v glavnem na gostovanjih). So pa tudi taki, ki menijo, da se zanimanje za lutke z leti zmanjšuje. Tako pravi direktor Mini teatra Robert Waltl.
Lutkoteka
In katere predstave so tako rekoč večne, katere so preživele desetletja in še vedno navdušujejo gledalce? Umetniška voditeljica LGL Ajda Roos pravi, da so lutkotečne predstave pri njih Sapramiška (premiera leta 1986), ki je s 1700 ponovitvami največja uspešnica, Žogica Marogica (premiera leta 1951) in Zvezdica Zaspanka (premiera leta 1955).
To sezono zadnje ne bo na programu, saj potrebuje nekaj uprizoritvenih osvežitev. Velike uspešnice tega gledališča so tudi Kdo je napravil Vidku srajčico s 394 ponovitvami, Bobek in barčica s 146 ponovitvami in Štirje muzikanti s sto ponovitvami. V letu in pol od premierne uprizoritve je 93 razprodanih ponovitev doživel tudi Zverjasec.
Lutkovno gledališče Maribor po besedah direktorice in umetniške voditeljice Mojce Redjko zaradi skromne kadrovske zasedenosti ne ohranja predstav na programu skozi desetletja. Letos so obnovili Žogico Marogico, ki je bila na programu pet let in je doživela 550 ponovitev.
Sicer pa je pri njih največje povpraševanje po uspešnih novih predstavah, kot so Volk in kozlička, Čebelica Maja, Zelišča male čarovnice ... Seznam uspešnic Mini teatra je videti takole: Palčica (500 ponovitev), Čudovite dogodivščine vajenca Hlapiča (287 ponovitev), Žabji kralj (260 ponovitev), Obuti maček (260 ponovitev), Sneguljčica (126 ponovitev) ... V Lutkovnem gledališču Fru-Fru igrajo nekatere predstave tudi že dvajset let. Največje uspešnice so Muca Copatarica, Moj dežnik je lahko balon, Rdeča kapica, Krtek Zlatko, Vidkova srajčica.
Nestabilno okolje,
Še večjo težavo vidi v opustošeni medijski krajini brez prostora za kulturni diskurz. Mojca Redjko navaja tri težave: kadrovsko (ne)zasedenost (trenutno imajo zasedenih približno 71 odstotkov sistemiziranih delovnih mest), zmanjševanje programskih sredstev ter nedokončan proces prenove stavbe minoritskega samostana, kjer zdaj delujejo.
Za neinstitucionalna gledališča je največja težava v tem, pravi Irena Rajh Kunaver iz Lutkovnega gledališča Fru-Fru, da so že nekaj let popolnoma odrezana od javnih financ. Tako jim ne ostane veliko možnosti za projekte, ki niso komercialno naravnani, za raziskavo lutkovnega medija, za eksperimentiranje z novimi tehnologijami, spoznavanje sodobnih trendov, predvsem pa ni možnosti za razvoj, saj je večina neodvisnih ustvarjalcev na robu preživetja.
Še bolj kritičen je Robert Waltl. Po njegovem mnenju smo ena redkih držav, v kateri lutkarstvo nima posebno pozitivne recepcije v širši javnosti. Ni razvite mreže distribucije lutkovnih predstav. Problem je tudi estetska valorizacija: tako v šolah kot nekaterih kulturnih domovih, celo v gledališčih, je velikokrat prvi kriterij za izbor predstave nizka cena, kar razvrednoti napore ustvarjalcev.
Lutkarska alternativa
Pri nas imamo dobro in utečeno produkcijo v institucionalnih gledališčih. Kaj pa alternativa? Mojca Redjko pravi, da alternativa ni ustvarjanje dobrih predstav zunaj repertoarnih gledališč, četudi so predstave odlične (recimo Fru-Fru, Zapik, Koruzno zrno, DLUS). Alternativa je premikanje mej. Alternativa se je v bistvu preselila v institucije, je prepričana Redjkova. Alternativo vidi v razvijanju gledaliških form za najmlajše (small size), kar počne režiserka Nika Bezeljak v lutkovnih raziskavah Zorana Petrovića, v delih Tina Grabnarja, predvsem pa v ustvarjanju Matije Solceta.
Tudi Ajda Roos opozarja na isti pojav: »Če so v devetdesetih umetniško manj tvegane predstave prihajale iz institucij in so za razvoj in radikalne premike lutkovnega medija skrbele neinstitucionalne predstave, je danes situacija drugačna. Zaradi neusmiljenih finančnih rezov v kulturi so prav predstave neinstitucionalnih skupin vedno bolj prilagojene trgu in potrošniku.« Robert Waltl in Irena Rajh Kunaver se strinjata, da je v Sloveniji zaradi finančne podhranjenosti težko govoriti o alternativi v pravem smislu.
Slovenski avtorji
Večina del, ki smo jih našteli kot velike uspešnice oziroma železni repertoar, je delo slovenskih avtorjev, novejša dela domačih piscev pa se ne pojavljajo pogosto na repertoarjih lutkovnih gledališč. Naši sogovorniki se strinjajo, da slovenski avtorji le redko ustvarjajo za lutkovno gledališče. Robert Waltl recimo meni, da zato, ker ne vedo, ali jim bodo tekste sploh uprizorili. Dodatna težava je, da le malo slovenskih piscev pozna specifiko pisanja za lutke.
Na srečo to vedo režiserji, ki vodijo pisce, pravi Mojca Redjko, zato je pisanje v navezi avtor – režiser najugodnejša rešitev, še posebej, če so napisana »po naročilu«, torej v dialogu z umetniškim vodstvom gledališča.
Irena Rajh Kunaver poudarja, da se lutkarji zaradi pomanjkanja piscev največkrat kar sami lotevajo priredb znanih zgodb.
Lutkovna produkcija je po nekem stereotipnem prepričanju v glavnem namenjena otrokom, čeprav, kot opozarjajo naši sogovorniki, umetnost ne more biti starostno omenjena. Irena Rajh Kunaver celo opozarja, da so zgodovinsko lutkovne predstave igrali predvsem za odrasle.
V nasprotju z njo Uroš Korenčan pravi, da je tovrstne produkcije dovolj – kaže, da ponudba celo presega povpraševanje. Povpraševanje pa je majhno, ker manjka sistemski pristop h kulturni vzgoji. V vseh teh letih niso prepričali dveh ministrov (kulturnega in šolskega), da bi se vzpostavil sistem uvrščanja kakovostnih kulturnih vsebin v šolske programe. Manjka tudi besedil in predstav, ki bi mladostnike nagovarjali na njim zanimiv in primeren način, je prepričan Waltl.
Novi trendi
Lutkarstvo se skozi čas spreminja, tako kot druge umetnosti. In kaj se je spremenilo v zadnjih desetletjih? Robert Waltl pravi, da je v svetu ogromno smeri, v katere se razvija, od tistih, ki stavijo na računalniško animacijo, do tistih, ki delajo na razvoju dramaturgije (tu je še posebej pomembno dokumentarno lutkovno gledališče, ki obdeluje socialne, politične in ekološke probleme), in razkošnih vizualnih spektaklov. Kraljica je po njegovem gotovo še vedno marioneta.
Mojca Redjko opozarja na nove materiale, ki omogočajo številne nove možnosti, na raziskovanje novih uprizoritvenih form, predvsem zunaj gledaliških prostorov, na to, da se lutkovno gledališče spreminja s postavljanjem sodobnih konceptov vzgoje, po katerih umetnost ne služi več samo žuganju s prstom, ampak skuša biti angažiran in zelo resen nagovor. Pri predstavah za najmlajše se pojavljajo tudi nove forme small size oziroma trend interaktivnega, izkustvenega gledališča, je opozorila Irena Rajh Kunaver.
