Tiskane izdaje
Ionescovo »naturalistično komedijo« Jacques ali Podrejenost, napisano leta 1949 kot parodijo družinske drame in bulvarskega gledališča, so uprizorili v MGL. V iskrivi in okretni poslovenitvi Aleša Bergerja jo je na veliki oder kot režiser in scenograf domišljeno postavil gost iz Beograda Miloš Lolić.
Tragikomična Ionescova enodejanka uprizarja le na prvi pogled zmagovito družinsko podreditev pasivno uporniškega mladeniča Jacquesa z ženitvijo in brutalno podreditvijo nadaljevanju človeške vrste in rodu. Jacques sicer kapitulira, ko pristane na zapovedano omejenost »kronometrskega« človeka, ujetega v brezizhodnost umrljivosti, a obenem kot edino zatočišče posameznikove svobode nakaže prvinskost narave in iz nje porajajočo se ljubezen, v kakršno se diktatu odraslih navkljub razvije razmerje z izbranko staršev – Roberto.
Ustvarjalci so burleskno stilizirano dogajanje postavili na prazen oder, na katerem sta pogled na sredi simetrično omejevala le dva zaslona. Večji del dogajanja so bili protagonisti s splošno osvetljavo Andreja Koležnika pomenljivo združeni z občinstvom v avditoriju, v zaključnem delu pa sta bila osvetljena le »osvobojena« in iz množice »izločena« mlada protagonista.
Drastično razdelitev med svetlobo in temo, zvočnim neredom in tišino, do absurda prignano karikaturo meščanskega vsakdanjika in poetično ljubezensko idilo so ustvarjalci rafinirano podkrepili s kontrastnostjo med naturalistično zvočnostjo električnih gospodinjskih strojev, orodij in ozvočenimi dialogi ter pristnim igralskim posnemanjem naravnih zvokov in glasov ter neozvočenim govorom (oblikovalec dramaturško učinkovite zvočnosti je Luka Ivanović).
Nasilni zvokovni prenasičenosti in pogovorni plehkosti sodobne potrošniške civilizacije so zoperstavili prvine praharmonije v naravi. Ploskovitosti in enopomenskosti »racionalnega« dialoga odraslih so postavili nasproti pesniško večpomenskost besednih zvez, besed, zlogov ali osamosvojenih glasov.
Nadčasno topoumnost »civilizacijskega« terorja staršev nad otroki so v domišljijsko stiliziranih in umetelno ornamentiranih kostumih Marie Jelesijević porogljivo karikirali Mirjam Korbar Žlajpah in Primož Pirnat (kot Jacquesova zadrto polaščevalska mati in oče), Judita Zidar in Janez Starina (kot Jacquesova že nekoliko starčevsko pootročena babica in ded) ter Tjaša Železnik in Uroš Smolej (kot podjetniško-prilagodljiva Robertina mati in oče).
Podreditev »kronometrskemu« životarjenju posameznika v oklepu družine in rodu so individualizirali Nika Rozman kot Jacquesova prilagodljivejša sestra Jacqueline ter Viktorija Bencik in Jurij Drevenšek kot bolj trmoglavo uporniška Roberta I, II in Jacques. Generacijska zaveznika v odprtosti do prvinske narave ter v zavarovanju vsaj hipnega zatočišča pred nasiljem staršev, rodu in meščanske družbe.
Drugačni Mahmud
Ptujsko Mestno gledališče in ljubljanski Mini teater sta v koprodukciji za otroke in mladino pripravila slovensko praizvedbo nevsiljivo poučne pripovedne igre o beguncih z Vzhoda. Žal nam o skandinavskih avtorjih (Peter Seligmann, Elsebeth Nielsen, Bo Larsen) vzgojne igrice Mahmud gledališki list ne razkrije ničesar, očitno pa je, da so prevajalka Sanja Selinšek, režiser Peter Srpčič ter protagonista Iuna Ornik in Simon Šerbinek besedilo smiselno prestavili v naše okolje.
Dramaturški okvir daje uprizoritvi nastop obeh Mahmudovih staršev v učilnici pred sinovimi sošolci, ki so z neprimernimi odzivi na tujčevo zavračanje mesa pri malici izkazali privzgojeno evrocentrično nerazumevanje Mahmudove drugačnosti. Mati Maryam in oče Reza (sicer ulični igralec) v nadaljevanju povzameta in podoživita ključne razloge (strahovladje in nabor dečkov v vojsko) za tvegan beg iz domovine ter prikažeta trpljenje nasilno razdvojene družine (medtem ko je bila mati z dečkom že na varnem v Evropi, je bil oče nedosegljiv v »domačem« zaporu).
Tudi tokrat se je izkazalo, da hujša ko je strahovlada vladajočih, bolj so kupljivi zaporski pazniki, policijski in vojaški častniki. Toda z denarjem si je Reza lahko zagotovil le možnost pobega iz zapora in domovine, ni se mu pa uspelo izogniti nesrečnemu naletu na mino na nikogaršnjem ozemlju. V »svobodni« del sveta in k družini se je prebil, toda trajno zaznamovan in življenjsko prikrajšan.
Prav trenutek, ko Maryam ob srečnem snidenju obredno odstrani nožni protezi možu Rezi, je čustveni vrhunec uprizoritve. Tak je lahko tudi zaradi zasedbe s Simonom Šerbinkom, ki do šokantnega trenutka prepoznanja Rezove trajne poškodovanosti svojo invalidnost uspešno prikriva ter s polno igralsko navzočnostjo in človeško občutljivostjo izriše večplasten lik begunca.
V stilizirani orientalski kostumografiji Stanke Vauda Benčevič, na sceni in ob zamolklo otožnih videoprojekcijah Mita Gegiča, ob orientalski glasbi Mahmuda Al Khatiba ter z utemeljenim vpletanjem arabskega besedja v govor tukajšnjega okolja sta v odprti partnerski igri z Iuno Ornik izrisala trpko usodo beguncev, nam jo približala in ji dala univerzalen značaj človeškega dostojanstva, ranljivosti in trpljenja.
Usodna Eva
Koprsko gledališče je v prevodu Srečka Fišerja postavilo na oder uspešnico italijanskega komediografa Alda Nicolaja (1920–2004) Ni bila peta, bila je deveta (Non era la quinta, era la nona, 1973), jo prepletlo s smiselno izbranimi popevkami iz zlatih časov sanremskega festivala (v duhovitih in spevnih prepesnitvah Igorja Sakside ter ob lahkotnih klavirskih spremljavah Davorja Hercega) ter jo ponudilo v žanru »glasbeno-kriminalne komedije« Parole, parole (po znani popevki Mine in Alberta Lupa, ki ji je prevajalec songov našel presenetljivo točno ustreznico: Nakladaš, nakladaš).
Režiser in scenograf Jaka Ivanc in dramaturg Andrej Jaklič sta osupljivo zapletanje ter presenetljiv razplet čustvenih razmerij v standardnem ljubezenskem trikotniku, v katerem je tokrat edini poganjalec dogajanja vseskozi dominantna usodna ženska – Eva, postavila v privlačen okvir sredozemsko temperamentnega, radoživega in izvedbeno izmojstrenega kabareta.
Trio sproščenih komedijantov, pevcev in plesalcev (v revijskih koreografijah Mihe Krušiča) je na skrbno stiliziran način (z opaznimi asociacijami na prizore iz italijanskih filmskih komedij in animiranih filmov ter pogrošnih televizijskih šovov), v burleskno barvitih in značajsko pomenljivih kostumih Barbare Stupica virtuozno preigral ne le najrazburljivejše čustvene vozle na smrtonosni zanki »ljubezenskega trilerja«, ampak jih je sproti posmehljivo rahljal ter potujeval z duhovito poslovenjenimi sanremskimi popevkami in jim dodajal temeljno razpoloženje prvinskega veselja nad življenjem in igranjem.
Lara Jankovič kot temperamentna primadona na odru ter kot usodna Eva, Igor Štamulak kot iz cagavega zakrknjenega samca izbezani ljubimec Bruno ter Rok Matek kot v zakonu omrtvičeni soprog Mario bodo ob klavirski spremljavi Davorja Hercega (ali Jožija Šaleja) zagotovo še dolgo radoživo sproščali in razveseljevali občinstvo.
