Križevniški kvart

Mar ni v vsem tem, kar se dogaja okrog nas, Križevniška kot majhen otok, osvobojeno ozemlje, kjer slavimo lepoto in umetnost?

Objavljeno
29. junij 2020 05.30
Posodobljeno
29. junij 2020 13.23
Križevniška ulica FOTO: Voranc Vogel/Delo
Križevniška ulica, ki se je pod taktirko direktorja Mini teatra Roberta Waltla spremenila v eno od najbolj magičnih ulic v mestu, se razcvetela in ozelenela, je praznovala svoj dan. Križevniški kvart je privabil živobarvno, brbotajočo množico, od mladih poetov, slikarjev, glasbenikov do filozofov, gledališčnikov, pisateljev in ambasadorjev kulture … S skupnim ciljem: praznovati ponovno druženje po času karantene, v družbi umetnosti in glasbe.

Čar kresne noči je bil še blizu, nedaleč stran se je dogajala državna proslava, na Prešernovem trgu se je pred tem zgodila vzporedna proslava – reka ljudi se je zlivala na Križevniško in se premešala v neobičajen večer, ki so ga prekinjali salve topov pa plohe z neba, žvižgi protestnikov. Na odru je nažigala skupina »amaterskih« glasbenikov Anbot s skladateljem Aldom Kumarjem na čelu; z »Irwinom« Miranom Moharjem, Petrom Jakšo, Janezom Pircem, Ninom de Glerio in nostalgičnim vokalom Tomislava Čizmića ... so spravili vse ljudi na skupni imenovalec: ulica je poplesavala kot eno telo in v en glas prepevala z njimi, od Bella ciao do slovenskih, makedonskih, ruskih in latinskih narodnih …

Mar ni v vsem tem, kar se dogaja okrog nas, Križevniška kot majhen otok, osvobojeno ozemlje, kjer slavimo lepoto in umetnost, je z nasmeškom rekel Robert Waltl in me še enkrat spomnil, da je bila nekoč to ulica templjarjev, nato ribiška ulica, in ne nazadnje – ulica literarnih salonov: na koncu ulice se je v palači konec 18. stoletja zbiral razsvetljenski krog Žige Zoisa, z Antonom Tomažem Linhartom in Valentinom Vodnikom; kasneje je na tej ulici France Prešeren spoznal Ano Jelovšek in prav nasproti Mini teatra je nekaj časa živel vizionar, pesnik Srečko Kosovel ... Pod njegovim oknom so zdaj klopi, na katerih so zapisane pesmi mladih poetov, ki so jih izbrali Anja Golob, Waltl in Buljan, klopi, ki  zdaj čakajo na nadaljevanje pesniških večerov.

Ne vem, zakaj sem se zdaj spomnila na Vitomila Zupana, ki je mlademu Borisu Cavazzi na boksarskem dvoboju v Tivoliju zapovedal, naj gre v ring in bere njegovo poezijo – ter ga spodbujal, da kljub negodovanju, žvižgom in kletvicam navijačev v dvorani vztraja in nadaljuje: »S poezijo se je treba borit, Cavazza. Z umetnostjo in poezijo!«