Tiskane izdaje
Umestitev Ionescove Inštrukcije v repertoar Lutkovnega gledališča Ljubljana nakazuje programski premik, s katerim si želijo mladinsko občinstvo pozvati h kritičnemu razmišljanju o družbi, jeziku in umetnosti.
Dotična »komična drama« vzpostavlja organsko zlitje duhovitosti in strahote, torej pojmovno mešanico, ki je na videz nenaravna, v resnici pa tako rekoč stalnica življenja, sveta. Predvsem pa se danes kaže kot parafraza o podatkovnem (ne)znanju, ki je v družbi informacij postalo temeljno merilo za posameznikovo integriteto.
Odmik od realnosti, ki ni pretiran, le zamejen z odmerjeno stilizacijo postavitve v režiji Matjaža Zupančiča, napeljuje na ambient irealnega, utesnjenega sanjskega prostora (Alen Ožbolt), neprepustnega, vseobsežno polepljenega z lastnim uprizarjanim tekstom, ki z lahkoto vzbudi asociacijo na svet (Aličine) čudežne dežele ali na siceršnje Ionescovo razmerje s sanjami kot dogodkom za meditacijo, zbranost, pronicljivost simbolov in neulovljivo dramatičnost.
Lociranost je tako na neki način nevtralna, »geografsko nenasilna« in nastavljena za čim bolj transparentno razgrnitev psihološko kompleksne dramske situacije. Profila Borisa Ostana kot Profesorja in Asje Kahrimanović kot Učenke se po premici absurdnih, odrezavih, ponavljajočih se vzorcev premikata na eni strani kot karikirana lika (v to ju staplja tudi kostumografija Bjanke Adžić Ursulov) s poštirkanimi oblačili in intelektualnimi naočniki, prav takšna sta na momente posrkana v kakor da podzavestne, nenadzorovane koreografske vzgibe ter krožita v neprestanem nihanju med genialnostjo in pobebavljenostjo. Bolj kot s krovno reinterpretacijo drame se uprizoritev poigrava z vnosi drobne situacijske komike, momenti popačenosti in natančnimi bizarnimi zamenjavami avtoritete med liki.
Dobrodošla cinična distanca
Uprizoritvena shema ostaja razmeroma nenevarna, uvidevno so spodrezane brutalne akcije trpinčenja in uboja, tam se režijski pogled raje polasti stilizacije, nemalokrat začinjene s kakšno dodatno sarkastično opombo, kar morda ne prinese zmeraj globljega učinka, zato pa odnos do smrti izriše skozi dobrodošlo cinično distanco. Prav takšno, s kakršno se po prostoru z zloveščo hladnokrvnostjo in trdovratnostjo prisotnosti giblje podoba Služkinje (Nina Skrbinšek). Njena linija patologije odnosa s Profesorjem je nemoteče zabrisana v razbiranju, ali so njuni pakti verižnega likvidiranja Učenk vzajemno nasladni ali vendarle posledica svete materinske figure in zakrite agresije, ki jo je ta zmožna povzročati.
Pomislek, da uprizoritev v svoji hermetičnosti ne doseže učinka širše umestitve v aktualno sliko sveta, lahko obrani dejstvo, da nam je pač ponujena pedagoško netipična inštrukcija o Inštrukciji.
