Kulturaža s predstave Ribič Taro

Sicer se prsti na tipkovnici nekoliko tresejo, saj ob nedavnem poduku naših japonologov in sinologov, da nikakor ne smemo nasedati cenenim trikom japonskih artistov, ne bi smel napisati afirmativnega mnenja o predstavi Ribič Taro, vendar si ne morem pomagati, da ne bi bil ob projektu Noriyuku Sawe navdušen.

Saj vem, verjetno nas skuša japonski režiser s svojim spektaklom uročiti, da ne bi razmišljali o bolj prozaičnih rečeh, ki trenutno pretresajo svet in še zlasti Japonsko, ampak nekako pač živim v naivnem prepričanju, da je ena od nalog gledališča prav takšna.

Sawa nam v predstavi demonstrira tako rekoč vse, kar je mogoče v (lutkovnem) gledališču narediti. Najprej gigantsko platno, ki visi nad nekoliko zbeganim avditorijem, saj se vsi sprašujemo kako za vraga bomo sploh videli kaj se dogaja na odru, vendar se zadeve hitro postavijo na svoje mesto, saj se platno iz strehe spremeni v scenografijo. Sledi nepretrgan niz optičnih iluzij, ki s klasičnim inventarjem, lutkami, simpatičnimi in nekoliko manj simpatičnimi spaki, lučjo in senčnimi efekti ustvari ne samo okvir zgodbe, temveč kar zgodbo samo, pač v slogu stare maksime sodobne umetnosti, da je forma obenem tudi vsebina.

Da se zadeva ne razleze v razkošen, a prazen formalizem poskrbijo igralci, ki v slogu bunraku gledališča tudi po trije skupaj upravljajo z lutkami ali pa ji polifonično posojajo svoj glas. Sicer pa je predstava poslovenjena ne samo s prevodom, temveč tudi z odličnimi songi Amelie Kraigher, kar omogoča pristnejšo identifikacijo z dogajanjem na odru in domiselno povezavo posameznih prizorov, ki že tako in tako zelo gladko zdrsnejo eden v drugega.

Lutkarske oziroma igralske kreacije ponovno dokazujejo, da je Lutkovno gledališče Maribor (LGM) z novimi prostori v minoritskem kompleksu dobilo tudi izjemen igralski ansambel, kjer se veterana kot sta Maksimiljan Dajčman in Danilo Trstenjak odlično dopolnjujeta z mlado generacijo na čelu z Anžetom Zevnikom in Mihom Bezeljakom. Nič ne zaostajajo Barbara Jamšek, Elena Volpi in Aja Kobe, vsi skupaj pa ustvarijo zelo prepričljiv projekt, ki se žanrsko spogleduje tudi z glasbenim gledališčem.

Manj je več za Ribiča Tara ne velja, ob vsej tej ekstravaganci je zato seveda prisotna nevarnost, da se posamezne in osrednja poanta zgodbe o Ribiču Taru izgubijo v preobilju vizualnih znakov, simbolov, pomenov in podpomenov, vendar prav sugestivnost igralcev pripomore k temu, da se to ne zgodi. Posamezni liki so res tako zelo zabavni, da ost ideje nekoliko otopi, vendar zadeva ne gre preko meja suhe dekorativnosti, v ozadju je dovolj razločno začrtana rdeča nit, ki nam na neprisiljen način pripoveduje o ljubezni, domotožju aroganci, brezbrižnosti, sočutju, hrepenenju, predvsem pa o minevanju časa.

Ta v irealnih, fantastičnih svetovih teče skoraj neopazno, še zlasti če nas obvladuje čustvo ljubezni, medtem ko tukaj zgoraj na zemeljski obli teče zelo hitro. Poleg tega so na nevsiljiv način v zgodbo vpletene tudi aktualne dileme kot so odnos do narave in do živali oziroma do vsega živega, tukaj pa je še svojevrstna Pandorina skrinjica, vendar v njej ni skrito zlo, temveč spoznanje, oboje pa zna biti za človeka skoraj enako usodno in pogubno.

Predstava Ribič Taro je zagotovo eden od vrhuncev letošnje japonske jeseni v LGM, do konca tedna bomo videli še lutkovne etude skupine Edo marionete ter celovečerni animirani film Knjiga mrtvih Kihachira Kawamota. Zanimiv projekt mariborskih lutkarjev, ki so uspeli v mesecu dni celovito predstaviti tako japonsko lutkarsko tradicijo kot tudi sodobne trende, ki jih personificirajo tudi japonski avtorji, ki živijo v Evropi. Tako, to je to, sedaj pa pričakujem novo odprto pismo japonologov in sinologov o realni podobi tega festivala, ki sem jo v svoji naivnosti verjetno povsem spregledal.