Tiskane izdaje
Ena bolj pričakovanih premier letošnje sezone je nedvomno oratorij Igra o antikristu, deloma zaradi neortodoksnosti formalne zasnove še bolj pa zaradi neortodoksne vsebine.
Gre za izrazito angažiran projekt, ki analizira fenomen finančnega zloma mariborske nadškofije, predstava pa bo od drugih nedvomno sprožila tudi razprave o pozicijah tako imenovanega angažiranega gledališča pri nas.
Angažirano gledališče je po eni strani jasno definiran pojem, po drugi pa gre za povsem odprto formo, nenazadnje predstavlja vsak gledališki projekt določen angažma. V najožjem pomenu so to projekti, ki se posvečajo točno določeni aktualni topiki ali celo izoliranemu dogodku, neredko z jasno razpoznavnimi ali celo decidentno poimenovanimi akterji iz javnega življenja ter predvsem z ostro in nedvoumno družbeno, socialno in politično kritično konotacijo.
Projektov, ki bi odgovarjali tovrstnim standardom je pri nas relativno malo. Angažirano gledališče pač v sebi skriva številne pasti, ker ni kritične distance se lahko predstava hitro spremeni v politični plakat in manifest, teatralno publicistiko ali zgolj hipno agitpropovsko agitacijo in provokacijo. Še bolj je to potencirano, če se prakticira fiksna imena, saj s tem projekt povsem izgubi svojo univerzalno in nadčasovno dimenzijo.
Dodaten problem je v tem, da je v že tako pičli beri sodobne slovenske dramatike zelo malo del, ki bi se posluževala tovrstnih prijemov, kar pomeni, da režiserji niti nimajo posebne možnosti izbire, zato praviloma prihaja do realizacij predvsem v formi avtorskega projekta, kjer so avtorji besedila oziroma zasnove tudi realizatorji.
Varen in neproblematičen izbor
Velike so tudi razlike med posameznimi gledališči, večina se odloča za konvencionalen, »neproblematičen« izbor, ki vidi uprizoritveni potencial predvsem v že neštetokrat preverjenih tekstih. Obe največji nacionalni gledališki hiši, torej ljubljanska in mariborska drama, sta tukaj zelo konzervativni, spet drugi, denimo Slovensko mladinsko gledališče, bolj angažiran repertoar izrazito postavljajo v ospredje.
Prevladujoča programska usmeritev pa je aktualiziranje klasičnih tekstov, variacije segajo od veristične inscenacije tem, ki sicer ustrezno korespondirajo z današnjim časom, do drastičnih modifikacij, vrinkov besedila z jasno politično intonacijo ali celo vizualno ekspozicijo posameznih političnih osebnosti, če se le spomnimo Sartrovih Muh v režiji Janeza Pipana pred dvema letoma, ko so precej izven konteksta igralci po odru prenašali veliko podobo Janeza Janše.
Po mnenju nekaterih je čas političnega aktivizma na odru minil, osemdeseta leta preteklega stoletja so bila na tem področju zelo eksplozivna, še zlasti v državah Vzhodne Evrope, kjer je bil takšen prikrit način revolta edini način za izražanje nestrinjanja z režimom.
Nato so oder okupirali bodisi spektakli, bodisi intimistične teme ali pa univerzalna splošna kritika potrošniške družbe, ki jo je v devetdesetih letih sprožila kultna drama Shopping & Fucking Marka Ravenhilla in katere odmev sega vse do danes.
Vendar do popolnega izbrisa politične dimenzije v gledališču nikoli ni prišlo, nenazadnje ga kot takšnega niti ne opredeljuje zgolj tematizacija političnih oziroma družbenih vprašanj, temveč tudi in predvsem implicitni način prezentacije, ki postavlja pod vprašaj navidezno edini logičen ustroj družbe in tudi funkcioniranje gledališča kot takšnega. Če le bežno pogledamo slovensko gledališko produkcijo zadnjih let je izrazito družbeno angažiranih projektov malo, pa tudi sprejem občinstva in reakcije so bile zelo različne.
Delo Lipicanci gredo v Strasbourg Borisa A. Novaka je bilo skoraj spregledano, veliko bolj odmeven je bil multidisciplinarni projekt Janeza Janše Slovensko narodno gledališče, ki je bila zelo hitra reakcije na dogodke v Ambrusu, kjer je prišlo do konflikta med lokalnim prebivalstvom in Romi.
Izjemen uspeh in to tako rekoč na vseh svetovnih meridianih pa je doživela denimo predstava Olivera Frljića Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!, ki sicer razčlenjuje ozadje razpada Jugoslavije, vendar so režiser in protagonisti na gostovanjih v tujini praviloma dodali še nekaj lokalnih specifik in marsikje poskrbeli za zelo burne oziroma kar škandalozne odzive. Frljić je nasploh dinamiziral slovensko gledališko sceno z provokativnimi inscenacijami, predstava 25.671 v Prešernovem gledališčem v Kranju, ki osvetljuje problem izbrisanih, je še ena takšna.
Glede na to, da pri nas skor ne poznamo profesionalnih dramatikov, je le težko najti pisca, ki bi se posvečal izrazito aktualno angažiranim besedilom, morda je temu še najbližje Vinko Möderndorfer, čeprav je tudi zanj značilna ironična ali cinična avtorska distanca.
Poseben žanr, ki je prisoten predvsem na obrobju države so drame oziroma praviloma monodrame, ki se posvečaju tako imenovanemu malemu človeku. Roka Vilčnika karakterizira realistični, pogosto grob jezik, začinjen z vulgarizmi (Kleščar, Pavlek), Feri Lainšček je z monodramo Gajaš arestant prav tako blizu temu principu, na drugi strani države Iztok Mlakar s potencirano uporabo narečij ljudi iz roba socialne lestvice simbolično upodobi v bolj arhaičnih dramskih formah.
Zagate pri produkciji Antikrista
Primerov je še veliko – lanski glasbeno-gledališki projekt Gremo vsi! Mareta Bulca nedvomno sodi med bolj domišljene –, kot rečeno pa bo Igra o antikristu: Oratorij o mariborski nadškofiji, ki bo premiero doživela prihodnji mesec, zagotovo sprožila razprave o vlogi in pomenu angažiranega gledališča. Avtorji – Aljoša Ternovšek, Sebastijan Horvat, Matjaž Latin in Andreja Kopač – so zbrani v umetniškem kolektivu Was ist Maribor?, kar je naslov istoimenske gledališko-dokumentarne predstave oziroma inscenirane »proslave« o Tovarni avtomobilov Maribor (TAM) izpred dveh let, že nastanek oratorija pa simbolizira zagate pri produkciji predstave, ki drastično odstopajo od ustaljenega funkcioniranja slovenskih repertoarnih gledališč.
Potem ko so v SNG Maribor odpovedali sodelovanje, so avtorji in zavod Maska kot producent našli partnerja v Cankarjevem domu, vendar je to predstavljalo velike težave pri zagotavljanju ustreznega izvedbenega ansamla, mariborska gledališka hiša je pač edina v državi, kjer so pod eno streho zbrani tako operni solisti, zbor in orkester kot tudi dramski igralci.
Vskočili sta Slovenska filharmonija s komornim zborom ter ljubljanska opera, zaradi pomanjkanja sredstev pa bodo angažirali tudi prostovoljce. Ker v Mariboru ne bodo mogli gostovati v polni zasedbi, je za mesto, kjer je geneza osnovnega zapleta, osrednje prizorišče pa Slomškov trg, kjer je sedež mariborske nadškofije, predvidena le koncertna izvedba.
Kakšen bo projekt, pri katerem med drugimi sodelujejo skladateljica Nana Forte, dirigent Marko Letonja in tenorist Branko Robinšak, prostovoljcev oziroma statistov pa naj bi bilo kar okoli sto, je za sedaj še nemogoče napovedati, zagotovo pa bo že glede na tematiko in izjemen korpus sodelujočih šlo za enega bolj odmevnih dogodkov letošnje gledališke sezone.
Verjetno bo to tudi potrditev kondicije tako imenovanega angažiranega gledališča, ki ostaja pomemben konstitutivni del gledališke scene, obenem pa si je želeti, da ne bi postal tudi dominanten. Lep svarilen zgled, kam lahko pripelje popolna prevlada družbenega angažmaja, je sodobna likovna oziroma vizualna umetnost, ki se je v tem aktivizmu povsem izgubila.
