Lizistrata: Seksualni bojkot še vedno vžge

O tem, kaj bi se zgodilo, če bi se ženske odločile ustaviti vojskovanje tako, da bi svojim možem in ljubimcem odrekle posteljne radosti, je pisal že starogrški komediograf Aristofan. Dva tisoč štiristo let po prvi uprizoritvi Lizistrate je komedija bolj aktualna kakor kdaj prej. Žanrsko umeščena v muzikal, odpira številna vprašanja o povezovanju in soodvisnosti moških in žensk. Modernejša različica komedije Lizistrata, ki jo je iz antike v sodobnost prestavil Andrej Rozman - Roza, režisersko taktirko pa je prevzela Mateja Koležnik, bo krstno uprizoritev doživela v četrtek na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega.

Prve ohranjene komedije, ki v glavno vlogo močno postavlja žensko, so se avtorji predstave lotili z vsem spoštovanjem. Gre za projekt, ki je bil za ustvarjalce velik izziv in zelo velika odgovornost hkrati. Pod besedilo se je podpisal Andrej Rozman - Roza, nad koreografskim delom predstave je bdel hrvaški koreograf Matija Ferlin, medtem ko je za glasbo poskrbel Coco Mosquito, kitarist, avtor besedil in glasbe hrvaške zasedbe Jinx. »Muzikal je zelo poseben žanr, ker zahteva od igralcev veliko veščine. Uskladiti so morali igro, ples, petje, govor in gib. Večji del predstave plešejo in pojejo, to pa je izjemno naporno. Tudi režisersko je to zahteven projekt, saj sodeluje zelo veliko ljudi. Gre za žanr, v katerem tip glasbe določa tudi način uprizoritve. V našem primeru je to pop glasba, ki ji je bilo treba prilagoditi sceno, kostume in način igre,« pove režiserka, ki se bo z muzikalom občinstvu predstavila prvič.

Izziv v živo

Pri projektu sodeluje šestnajst igralcev in osem glasbenikov, ki bodo na odru glasbo izvajali v živo. Ne le dodelana scenografija in kostumografija, prav glasba zaokrožuje podobo muzikala. »S komedijo smo se začeli ukvarjati že pred letom in pol. Priprave na ta projekt so bile daljše kakor pri drugih predstavah, saj sta bila tekst in glasba napisana na novo. Ko je bil Rozmanov tekst končan, se je Coco Mosquito lotil glasbe. Igralci so se posvetili individualnemu delu mesec pred prvo skupno vajo, ki smo jo imeli v začetku decembra. Zdaj vadimo vsak dan dvakrat. Vsi so zelo delavni, noro navdušeni in zelo profesionalni,« pripoveduje Koležnikova. V predstavi poleg glavne igralke Jette Ostan Vejrup nastopajo Ajda Smrekar, Mirjam Korbar Žlajpah, Tanja Dimitrievska, Anja Drnovšek k. g., Karin Komljanec, Ana Dolinar Horvat in Patrizia Jurinčič z AGRFT-ja ter Grega Čušin, Gaber K. Trseglav, Gregor Gruden, Lotos V. Šparovec, Tomislav Tomšič k. g., Milan Štefe, Jernej Gašperin in Jure Kopušar k. g. »Zame kot igralko je vedno izziv, če moram poleg igre delati še z glasbo in plesalci. To je še posebej izjemno, ko sem obkrožena s tako vrhunskimi sodelavci. Gledalci lahko pričakujejo odlično zabavo, barvito predstavo in krasen gledališki večer,« pove Jette. Za Lizistrato, ki je nastala že v antiki, pa dodaja: »Vsakič ko uprizarjamo klasična besedila, ugotavljamo enako: da se zahodna civilizacija v svojem bistvu, dojemanju družbe in človeka ni spremenila. Ključno je tudi sporočilo: prenehajmo se ukvarjati z vojnami in se raje ukvarjajmo z drugimi stvarmi! Saj veste, kaj pravijo: “Make Love, not War!” (Ljubimo se, ne bojujmo, op. p.)«

Moč združevanja

Širši okvir zgodbe o Lizistrati je dolgoletna vojna. Močna ženska Lizistrata je trdno odločena, da je bilo bojevanja dovolj, zato zbere okrog sebe vse ženske – tudi tiste, ki se s ponujanjem seksualnih uslug ukvarjajo profesionalno – in jih pozove, da se ji pridružijo v spolni stavki in ustvarijo seksualni bojkot. Vse se strinjajo, da je vojna predolga. Ko razglasijo svoj namen – doseči konec vojne in tako vrnitev mož domov, se boj za mir pravzaprav spremeni v bitko med spoloma. Moški se ne vdajo brez boja, saj se zavedajo, da bo ženska zmaga pomenila drugačen družbeni red tudi v obdobju miru. Toda tako pri ženskah kot tudi pri moških morala začne padati in ženske začnejo tiho hrepeneti po krepkih moških objemih, medtem ko moški začnejo popuščati pod pritiskom nenadne osame.

Čeprav komedija sledi motivom Aristofana, je novodobna izvedba postavljena v čas digitalnih medijev in hitre komunikacije. V antični drami ženske zavzamejo parlament, medtem ko v sodobni različici zavzamejo televizijo. Kdor poseduje medije, ima namreč precejšnjo prednost, zato muzikal temelji na vprašanju, ali bo sodobni Lizistrati, ki obvladuje televizijski studio, vendarle uspelo doseči mir. »Že antična drama nosi izjemno sodoben in subverziven pomen. Gre za prikaz emancipacije žensk, ki so seksualnost vzele v svoje roke in jo spremenile v svoje orožje. To je bilo v antiki enako fantastično, kot je še vedno danes. Ko ženske postanejo oblast, se med spoloma razlike zabrišejo,« o sporočilu komedije pripoveduje režiserka Mateja Koležnik in dodaja, da je osnovni del komedije tudi združitev ljudi. »Ne glede na spol, starost ali narodnost – ko se ljudje združijo, vztrajajo in so enotni, lahko skupaj postanejo zelo močni!«