Tiskane izdaje
Vstop v igralčevo psiho in telo, kakršnega v zadnjem obdobju raziskovalno prakticira režiser Jernej Lorenci, se v Svatbi Rudija Šeliga razplamti kot temeljno žarišče uprizoritve. To je unikatna upodabljajoča govorica, ki ne želi potegniti meje med koncem režijske misli in začetkom igralčeve interpretacije, temveč ta zid »plemenito« izniči.
Z natančno psihološko taktiko Lorenci oba pola spne v organsko celoto, vznikne uprizoritveni dogodek, ki ga že kar razganja od silnega prepletanja poglobljene simbioze ansambelske igre. Lorenci v Šeligovi Svatbi zatipa visok potencial aktualnosti, ki se kaže v poniževanju in manipulaciji drugače mislečih/živečih na eni strani; na drugi pa izriše mučno neizživetost človeka, ki z naboji samodestruktivnosti in privoščljivosti parazitsko sesuva svet okoli sebe. Idealen čas za izbruh takšne potlačene zavesti Šeligo simbolizira v nedeljskem popoldnevu, ko se ciklično nabere vsa srditost še enega zavoženega tedna in tesnoba prihajajočega.
V gostilniškem (zvočnem) ambientu, ki se zaradi časovne avtentičnosti osemdesetih (scenograf Branko Hojnik) še toliko bolj zažre v zadušljivo melanholijo tudi na neki splošno kolektivni ravni, se razbrzdano, primitivno, a navsezadnje le »realistično« zgradi reprezentativni uvod v stilizirani sanatorij malomeščanstva. Že v uverturi drame je v psihološke profile navzočih lokalnih likov vstavljeno izrazno plastenje, neprestano se jih namreč drži nekakšen zasebni igralski cinizem, hkrati pa čvrst, zavezujoč psihološki odnos do lika.
Na prvi pogled prostodušen in »štoserski« teren se postopoma prelevi v eksplozivno bojišče, pri čemer igralski izrazi oscilirajo vse od domala burleskne ekspresije in verbalnega brbotenja do zadušljive temačnosti in mukotrpnega molka. V tem primežu kompleksnih gradenj likov izstopata zlasti Aljaž Jovanović kot Shizofrenik in Barbara Cerar kot Ciganka: prvi z izdelanim, a hkrati neulovljivim psihofizičnim profilom svoje – že v osnovi zapletene – pojave, druga z izostrenimi govornimi in gestualnimi detajli, ki nakazujejo neko srhljivo, nedotakljivo podobo stanja njenega (razbolelega) duha.
Lorenci je v aktualizaciji Šeliga samodržen ne le na ravni pozicioniranja igralca (ali tokrat bolje rečeno izvajalca), pač pa tudi v strukturni kompoziciji sosledja; temu pogosto izmakne vzročno-posledično logiko in jo razgradi po metodi suhega konstruiranja (od tod med drugim tudi prihodi igralcev na oder iz parterja). Nenadni, ponekod že kar plastični kontrasti v toku dogajanja tvegajo motnjo psihološke nedoslednosti, a zdi se, da psihologija, ki zanima Lorencija, ni tista, ki bi vladala krovni zasnovi uprizoritve, pač pa nekakšna »lokalna psihologija«, ki se vzpostavlja vsakič znova, šele v primežu danega prizora, situacije.
Od tod tudi »sistem tektonskih plošč«, ki igralce premikajo od globinske identifikacije v totalen sestop, iz ljubeznivosti v nenadno surovost, iz kompaktnih individuumov v totalne razvaline, iz uvidevne dramatičnosti v uprizarjanje spektakla, ki je – vsi vemo – danes postal naša edina resničnost. Lenka in Jurij, z razumom prikrajšani figuri, sta dvojica, ki zastopa in simbolizira še vedno stokrat prekleto drugačnost, ki sta zaradi zamejenosti razumevanja sveta deležna posmeha in hkrati zavisti (kdor ne dojema užitkov, tudi bolečine, ko minejo, ne more).
Ranljivost njunega obstoja ni vpisana le v predlogo, še toliko bolj je potencirana v uprizoritvenem konceptu, skozi katerega v njuno notranjost vstopimo radikalno. Nina Ivanišin kot Lenka lik razčleni skozi dosledno, izčrpno obrazno pokrajino, v plašnem gibu in besedi, v vseobsežni pripadnosti do svoje ljubezni, njeno porcelanasto zadržanost pa vseskozi prekinjajo siloviti spastični rezi. Nepopisna vseobsežnost, s katero Janez Škof vstopa v lik Jurija, pa je brez dvoma absolutni presežni parameter celotne uprizoritve; že samo sila njegove podobe in neverbalne drže izražata učinek nenehnega notranjega procesiranja.
Krhkost, nebogljenost in pretresljivo otroško čudenje se izvijajo v pulzirajočo sočasnost kipeče ljubezni in neznosnega strahu. Vrhunsko izdelana vloga, ki skozi na tesno sešite drobne detajle, ekspresivno neprisiljenost in veličastno nemostjo izrazi in razpre v nadaljnji razmislek več kot morje besed.
