Lotte Faarup: O ločitvi moramo otrokom govoriti drugače kot odraslim

Danska dramatičarka Lotte­ ­Faarup se v svojih igrah pogumno podaja na težak teren. To je storila tudi v predstavi Nekoč,­ ko nas ni bilo več, v kateri­ je spregovorila o tem, kako se bratec in sestrica znajdeta v bolečem trenutku, ko njuna družina razpada.

Ker je ob premieri svoje igre gostovala v Ljubljani, smo ustvarjalki, ki se več desetletij posveča gledališču tudi kot igralka in režiserka, postavili nekaj vprašanj.

Kakšno srečno naključje je pomagalo, da se je vaša igra Nekoč, ko nas ni bilo več znašla na programu Lutkovnega gledališča Ljubljana?

Igra v moji režiji je bila predstavljena na enem izmed danskih gledaliških festivalov, kjer jo je videla umetniška vodja LGL Ajda Rooss. Čeprav je bila zaigrana v danščini, jo je Ajda očitno dovolj dobro razumela, da ji je bila všeč. Najbrž je sporočilo univerzalno razumljivo tudi zato, ker je bila postavitev bolj vizualna in gibalna in manj verbalna.

Kmalu po festivalu je Ajda Rooss navezala stik z mano in uredila vse, da je ljubljansko gledališče odkupilo besedilo ter ga prevedlo v slovenščino. Našla je tudi režiserko Anjo Suša iz Srbije. Anjo sem po naključju poznala, saj je kot vodja gledališča v Beogradu že delala z mojim možem, režirala je eno od njegovih iger, in to zelo uspešno.

Vam je všeč, kako je Anja Suša postavila vašo predstavo na ­ljubljanski oder?

Zelo mi je všeč. Njena postavitev je nekoliko bolj stilizirana od moje, bolj stripovska, zabavna, a še vedno zvesta tekstu. Moja je bila bolj fizična, koreografska, podobna plesu. Obe postavitvi sta posrečeni. Pomembno se mi zdi, da se postavitev prilagodi lokalnemu kontekstu, kar je Anja Suša zagotovo naredila. Tudi igralci so zares dobri.

Predstava Nekoč, ko nas ni bilo več govori o ločitvi. Kako o tej težki temi govoriti otrokom?

O ločitvi moramo otrokom govoriti drugače kot odraslim. Predvsem jih ne smemo držati v terorizirajoči depresiji, jih paralizirati, temveč jim moramo pokazati, kakšna je realna situacija, in jim pomagati, da jo sprejmejo. Situacijo namreč lahko začneš reševati šele, ko jo v celoti sprejmeš.

Ta zgodba je menda delno avtobiografska. Nam lahko poveste kaj o tem?

Doživela sem ločitev staršev. Toda to je le grob okvir, nanj sem pripela tudi stvari, ki se v mojem življenju niso zgodile. Sicer pa avtobiografske izkušnje niso nujne za pisanje tovrstnih zgodb. Napisala sem tudi dramo o uživalcu drog, čeprav s tem nimam izkušnje. Neko povezavo z bolečino moraš imeti, a je dovolj, da se vanjo vživiš, da si predstavljaš stvari. S pomočjo domišljije sem se lotila različnih zgodb: poleg ločitve in drog sem napisala tudi igro o Kajnu in Abelu, igre na podlagi pravljic in podobno. Za vse moje drame je značilno, da vanje vključim vsa človeška občutja, ne samo pozitivnih.­

V Sloveniji imamo kar precejšen manko na področju gledališča za nekoliko večje otroke in mlade, tovrstnih predstav je malo. Kako je s tem na Danskem?

Gledališče za to starostno skupino ima pri nas dolgo tradicijo. Še posebej živahno je bilo v osemdesetih in devetdesetih, imeli smo veliko skupin, ki so izvajale tovrstne predstave in z njimi gostovale naokrog, posebno po šolah. Doživelo je tudi zanimiv razvoj. V osemdesetih so bile gledališke predstave za mlade izrazito politične, v devetdesetih pa bolj umetniške, poetične, vizualne. V zadnjih petnajstih letih so postale izobraževalne, kar mi ni najbolj všeč, saj je pri teatru pomembna umetniška komponenta.

Gledališče mora biti prostor svobode, prostor sanj, ne zgolj učilnica. Sicer pa lahko pohvalim danske učitelje, predvsem njim gre zasluga, da hodijo starejši otroci in mladostniki pri nas veliko v gledališče. Na predstave jih vozijo v okviru šolskega pouka.