Tiskane izdaje
V prejšnjem življenju je živela v Afriki, podobe s te celine so vtisnjene globoko v njeno podzavest, prav tako trdno verjame v regresijo. Zdaj živi v New Yorku in Mariboru. In povsod po svetu. Maja Milenovič Workman.
Če človek prepozna svoja stanja iz preteklosti, lahko povsem drugače gleda na sedanjost in prihodnost, predvsem pa lažje razbere svoje poslanstvo. To ima določeno vsak človek, vendar ga številni ne najdejo. Sama o tem nima dvomov, naj se sliši še tako klišejsko; prepričana je, da smo tukaj zato, da pomagamo drug drugemu. Izkušnja z bratom, ki je gluhonem, je v njej vzbudila posebno senzibilnost, ki jo sistematično razvija skozi ves svoj umetniški opus, pa najsi gre za vodenje akademije in laboratorij zvoka Montclair v New Yorku, vodenje fundacije Akrama Khana ali številne plesne, glasbene in multimedijske projekte. V zadnjih dveh desetletjih je v Mariboru ustvarila niz predstav, naslov letošnje je Guernica Continuum.
Slišim z očmi je bila njena lanska slovenska predstava, ki je poustvarila podobe, kako gluhi vidijo svet. Lahko pa seveda tudi vidimo z ušesi, vonjamo z očmi, govorimo z nogami, hodimo, plešemo, plezamo, pojemo lahko z vsemi čutili. Vaja. Simon Šerbinek, ki je v nesreči izgubil nogi, in Ayana (čudovita roža v svahiliju) Workman, Majina hči. Guernico Continuum avtorica opisuje kot moralno in socialno dramo fizičnega gledališča. Zgodba prikazuje številne interpretacije vedenja in medosebnih odnosov, s čimer postaja gradivo za tiste, ki se sprašujejo, kaj se je zgodilo človeštvu. S pretehtavanjem reakcij se gledalec sooči s pozabo in motnjami, ki se ne dotikajo le moških in mater, otrok in staršev, incesta in homoseksualnosti, hendikepa, iluzij in religije.
Predstava si zastavlja kompleksna vprašanja o medsebojni odgovornosti, ki se začenja z izpovedjo o tem, kako se nekdo zares počuti, ko ni deležen zaupanja ali ko je zasmehovan in podjarmljen. Hendikepov je pač veliko; lahko se manifestirajo kot fizični, ki so najbolj vidni, lahko so čustveni, ki so lahko za posameznika usodnejši. Sicer pa je hendikep relativen pojem; v predstavi ob Simonu sodeluje tudi Maša Godina, ki jo je prizadela cerebralna paraliza, njena vloga je pevska. In še Katja Legin, Mojca Kasjak, Žan Jović in Žan Tetičkovič, ki ne sodijo med hendikepirane, vključevanje vseh pa je temeljni princip Majinega dela.
Ljudje s posebnimi potrebami so zanjo bitja s posebno močjo in posebnimi strategijami preživetja. In tukaj je vzporednica z Guernico – ob vsesplošni destrukciji bombardiranja je na Picassovi sliki preživel samo hrast. Fizično gledališče pa ne pomeni zgolj priprave projekta in nekaj realizacij, Milenovičeva ima svoje zahteve – in to ni nič manj in nič več, kot da naš svet ozdravi, dobi novo moč, da ljudje, ki imajo vse, to tudi prepoznajo. Skratka, pričakuje revolucijo, vendar ne v klasičnem pomenu besede, temveč temeljno preobrazbo, ki se glede na njeno neomajno prepričanje o neustavljivih postopnih stopnjah navzgor mora zgoditi.
Zelo v nasprotju s slovensko mentaliteto. Njena energija se zdi izjemna, se pa ne more načuditi nekaterim tukajšnjim navadam in razvadam. Denimo obsedenosti z dragimi avtomobili ali nepripravljenosti za pomoč. Ne razume tukajšnjega prevladujočega antiamerikanizma; v krogih v ZDA, kjer se giblje, je mogoče z lahkoto dobiti brezplačno pomoč vrhunskega režiserja, snemalca, montažerja, glasbenika ali plesalca, v Sloveniji pa je pogosto prvo vprašanje, kako visok bo honorar. Seveda tudi v ZDA ni vse rožnato, še vedno se najdejo primerki človeške vrste s pripombami, češ, kako nenavadno, celo tragično je, da ima temnopoltega otroka, to pa je zanjo prej vzpodbuda kot zamera, saj ji daje vedeti, da je treba še veliko postoriti.
Zato se ne omejuje pri svojem aktivizmu; gre tja, kjer je mogoče kaj narediti in kjer jo ljudje potrebujejo. Jeseni morda v Afganistan, kjer newyorško gledališče Bond Street pripravlja gledališko-plesni projekt z ženskami iz tamkajšnjih zaporov. Prihodnje leto pa bo zagotovo spet v Mariboru, kar nekaj posameznikov je tukaj, ki delajo odlično, tako kot povsod po svetu. Če se je kdaj poloti malodušje, se mora spomniti le na Maxa iz New Yorka, devetletnega avtista, ki ga poučuje koreografijo in je na odru fenomenalen.
