Tiskane izdaje
Povsem ob koncu prejšnjega leta se je tiho poslovila baletna plesalka-solistka, koreografinja in televizijska režiserka Majna Sevnik. Tiho, kot je živela zadnja leta v nenehnem boju z boleznijo in njenimi amplitudami. A ta tišina ni bila v njeni naravi, vedno je bila polna iskrivosti, radoživosti, zvedavosti in modre izkušenosti, česar ji tudi bolezen ni mogla vzeti.
Prav iz zvedavosti je še med gimnazijskim šolanjem s hčerjo takratnega odrskega mojstra odkrivala operni oder in zakulisje. Zato jo je kljub začetemu dveletnemu študiju romanistike pritegnilo šolanje v ljubljanski baletni šoli, kjer je bila med prvimi diplomanti leta 1953. Leta 1947 je začela nastopati na odru, bila še dve leti pred koncem šolanja angažirana v baletnem zboru in takoj dobila vlogo Jele v Vragu na vasi.
Leta 1953 je s slovensko in francosko štipendijo odšla na izpopolnjevanje v Pariz, kjer je vpijala dodatno znanje od takratnih večinoma ruskih baletnih veličin. Olga Preobraženska, Ljudmila Jegorova, John Taras, Madame Rousseau so bili poleg Alice Nikitine, ki je plesala v začetku dvajsetih let v Ljubljani, njeni učitelji. Po vrnitvi iz Pariza je leta 1955 dobila naziv in mesto baletne solistke in plesala Belega laboda, Biljano v Ohridski legendi, Zoleo v Danini, ter poleg drugih glavne vloge v Les petits riens, Ljubezen in pravda, Silfide. Fokinov balet Silfide je tudi prenesla na ljubljanski oder, leta 1968 pa je pripravila praizvedbo Serenade Benjamina Ipavca.
Takrat je bila že od leta 1961 dalje nepogrešljiva režiserka in realizatorka na ljubljanski televiziji, kjer je, po izpopolnjevanju na francoski televiziji, orala ledino pri nas, tudi s posebej temu mediju prilagojenimi baleti, med katerimi je dajala prednost slovenskim skladateljem – Ipavec, Srebotnjak, Ramovš, Lebič, Gregorc. Med tujimi skladatelji pa so še Rossini, Dukas, Čajkovski, Schumann, Roussel itd.
Baleta na Lebičeve Impresije in Gregorčeve Skice v ritmu sta bila zelo ugodno ocenjena na Televizijskem festivalu v Monte Carlu in prestižnem tekmovanju Prix Italia. Poleg številnih koreografij za operne in dramske predstave v različnih gledališčih se je uveljavila tudi s koreografijami za glasbeno zabavne in otroške televizijske oddaje.
Z izkušenostjo je bila vzor več rodovom televizijskih režiserjev za glasbene oddaje. Dve leti je poučevala tudi na Baletni šoli v Ljubljani in občasno pisala članke o baletu doma in v tujini. Leta 1971 je dobila red dela s srebrnim vencem, leta 2002 častni znak svobode Republike Slovenije in leta 2004 Župančičevo nagrado za življenjsko delo, torej veliko priznanj, ki poleg kritik v časopisju vsakemu umetniku veliko pomenijo.
Njena življenjska pot se je končala, a ostale bodo njene koreografije in režije v spominu vseh, ki so se ukvarjali z gledališko umetnostjo, kot tudi na njej priljubljenem televizijskem področju. Baletu je tako v gledališču kot na televiziji, ki je prav v njenem času začela zmagoslavno pot po naših domovih, posvetila vse življenje, zato bo s številnimi posnetki, dokumenti njenega dela, ostala v hvaležnem spominu vseh, ki smo jo na tej poti spremljali, kot tudi prihodnjih rodov.
