Tiskane izdaje
Muzikal Mamma mia!, ki bo v ponedeljek premierno uprizorjen na Ljubljana Festivalu, prinaša pred občinstvo eno najbolj popularnih del tega žanra. Zgodba o iskanju očeta in stare ljubezni na grškem otoku, ki se razvija ob hitih skupine Abba, je doslej navdušila 54 milijonov gledalcev po svetu. Od desetih slovenskih predstav so štiri že razprodane.
Mamma mia! velja za enega najuspešnejših muzikalov. Od leta 1999, ko je bil premierno prikazan na londonskem West Endu, je v štiridesetih državah zaslužil več kot dve milijardi dolarjev.
Zgodba muzikala, ki je tudi eden od desetih najdlje trajajočih na Broadwayu, se začne s pripravami dvajsetletne Sophie (Lea Bartha) na njeno veliko grško poroko s Skyem. Dekle sanjari, da bi izvedela, kdo je njen oče, da bi jo ta lahko popeljal pred oltar. Iz dnevnika mame Donne (Simona Vodopivec Franko) izve, da so kandidati trije. Vsem trem pošlje vabilo na poroko in se odloči priti stvari do dna.
Trije snubci in Abba
Trije nekdanji Donnini ljubimci: Sam Carmichael (Uroš Smolej), Bill Austin (Gojmir Lešnjak - Gojc) in Harry Bright (Marjan Bunič) res pridejo na otok Kalokairi in dodobra zapletejo priprave na poroko. Dekle poskuša dognati, kdo bi lahko bil njen oče, Donna se vsem trem možem izogiba, njeni prijateljici Tanya (Damjana Golavšek) in Rosie (Alenka Godec) se dokaj zlahka vživita v razne situacije, ki jih ponuja grški Mediteran s takšno pisano zasedbo in čustvenimi pretresi.
Drama matere in hčere se odvija skozi 23 pesmi priljubljene švedske skupine Abba, ki je zaslovela v začetku sedemdesetih let in po zmagi na Evroviziji postala globalni popularni kulturni fenomen. Gre za glasbo, ki v zgodbi ustreza času, ko je bila glavna junakinja Donna mlado, sproščeno dekle in je na istem grškem otoku prebolela romanco z že prej zaročenim Samom tako, da se je zatekla v objem drugih dveh snubcev.
Novo snidenje postreže z vrsto peripetij, pri čemer – zanimivo – to, kdo je biološki oče dekleta, ostane nerazrešeno, poroka Sophie in Skya odpade, a le zato, da bi se končno njena mati združila s staro ljubeznijo.
K dodatnemu uspehu muzikala je verjetno prispevala tudi filmska različica z Meryl Streep v glavni vlogi. Režirala ga je Phyllida Lloyd – zaslužna tudi za prvotno londonsko postavitev muzikala. Film, ki je prišel pred gledalce leta 2008, je postal komercialna uspešnica. Posneli so ga za 56 milijonov dolarjev, v blagajne po svetu pa je nanesel več kot 607 milijonov. Med kritiki je naletel na mešane ocene: nekateri so slavili njegov preprosti in sproščujoči optimizem, drugi ga razglašali za neumnost. Nesporno priznanje je prejela predvsem Meryl Streep, ki je vse pesmi v filmu odpela sama, pokazala pa je tudi plesni talent.
Z domačega odra
Slovenski muzikal v veliki meri ustreza originalni različici, za slovensko občinstvo pa bo verjetno zanimivo videti in slišati priljubljen del popularne kulture v domačem jeziku. Tomaž Domicelj, ki je poskrbel za prevod pesmi v slovenščino, poudarja, da so besedila povezana z vsebino muzikala, slišijo se kot original in, kar je najpomembnejše, ostajajo razumljiva: »Danes bi verjetno kaj prepesnil, a po drugi strani je ključno, da se da pesmi odpeti,« je povedal za Delo.
Če so bili lastniki avtorskih pravic za muzikal zelo strogi pri ohranjanju integritete pesmi (tudi v slovenščini), naj bi pustili še največ prostih rok pri koreografiji Mamme Mie! – za muzikal jo je napravila prekaljena mačka Mojca Horvat.
Predstava je sicer osrediščena okoli Donne, ki jo bo odigrala Simona Vodopivec Franko. Vloga matere samohranilke je bila zanjo velik izziv, »predvsem zaradi čustvenih turbulenc, ki jih je treba poiskati v svoji notranjosti, izkušnjah iz preteklosti in jih nekako prenesti v igro na odru«.
Sproščeno
Junakinjo, ki jo upodablja, sicer vidi kot samostojno žensko, ki za izpolnjeno življenje ne potrebuje moškega, v svojem bistvu pa je vendarle nežna, čuteča, ranljiva, živi z občutkom krivde, ker hčeri zamolči zgodbo o njenem očetu. »Boli jo dejstvo, da hči odhaja ... Kljub nenehnemu dokazovanju sebi, da je samozadostna, se na koncu hitro odloči za poroko z ljubeznijo svojega življenja.«
Glede glasbenega dela predstave se Simona Vodopivec Franko spominja: »Že kot osnovnošolka sem oboževala Abbo, z njihovo glasbo smo odraščali. Seveda se je naš glasbeni okus z leti spreminjal, vmes smo pozabili na Abbo, a glej, spet se je pojavila v velikem slogu. Skladatelj in glasbenik Jože Privšek jo je označil za simfonijo v popu. In tako jo doživljam tudi sama. Zdaj, ko sem že umirjena, izkušena, brez glasbenih predsodkov, razumem, zakaj je ta glasba še vedno živa, sveža.«
O tem, kako se delo v živi predstavi razlikuje od filmske verzije, glavna igralka in pevka pravi, da si obe zvrsti delita enako zgodbo in glasbo, a med njima obstajajo pomenljive razlike. Snemanje je verjetno lažje vsaj v toliko, da obstajajo popravni izpiti, pravi, in doda: »Na odru vsekakor ni popravnih izpitov, dana je le ena možnost v vsaki predstavi. Igralci v muzikalu moramo biti vsekakor v dobri psihofizični kondiciji.«
Včasih je to zelo težko, pravi, »saj nismo vedno najboljšega počutja, včasih smo na slabem glasu, utrujeni, imamo osebne težave, navsezadnje se poznajo tudi leta itd., a to gledalcev seveda ne zanima, saj so plačali vstopnico, pričakujejo čim boljšo izvedbo.« In še: »Kadar se vse sešteje in je predstava odlična, gledalci pa navdušeni, ni večje nagrade in zadovoljstva. Trud je poplačan!«
