Tiskane izdaje
Marcos Fink deluje kot oseba iz nekega drugega časa in prostora. Vedno eleganten, zelo vljuden, topel in radoživ, mimogrede pokramlja z mimoidočimi v tekoči francoščini ali nemščini brez naglasa, skratka svetovljan, ki pa ob slovenskih temah neredko dobi solzne oči.
Profesionalno kariero je basbaritonist za razliko od mlajše sestre Bernarde začel relativno pozno. Sicer je bila pesem od malih nog sestavni del njegovega življenja, kar trije od šestih bratov in sester se profesionalno ukvarjajo z glasbo, vendar je nekdanji profesor agrarne zoologije na univerzi v Buenos Airesu pri osemintridesetih letih dobil štipendijo za študij v Londonu.
Dokončna prelomnica je bil angažma v Salzburgu, ko je sodeloval pri vrsti projektov v okviru Mozartovega leta in kot operni pevec debitiral v Veliki festivalni dvorani.
Odločitev je padla, z ženo in hčerko Cecilijo se je preselil najprej v Avstrijo in nato v Slovenijo, sledila je izjemna mednarodna kariera. Ob nastopih v operah, na koncertih in recitalih samospevov v dvoranah po svetu od Pariza in Barcelone in od Milana do Tokia se intenzivno posveča tudi in predvsem slovenski glasbeni literaturi.
Slovenska pesem je doma vedno odmevala, oče Božidar, ki se je leta 1945 pred komunisti umaknil na Koroško in tam v taborišču spoznal ženo Valentino, je v Argentini kar s tremi sestrami »ustanovil« kvartet, zato ni nič nenavadnega, da sta s sestro Bernardo, mezzosopranistko, posnela zgoščenko Slovenija! z 32 slovenskimi samospevi, ki je izšla pri francoski založniški hiši Harmonia Mundi, pa samospeve Josipa Ipavca, Zgodbe in Božične zgodbe Lojzeta Lebiča, samospeve Lucijana Marije Škerjanca ...
Ostaja pa tudi deloma Argentinec – po odprtosti, komunikativnosti in temperamentu ter seveda glasbenih preferencah. Zgoščenka Canciones argentinas – spet v duetu s sestro Bernardo – je bila nominirana za nagrado grammy in BBC music award, vendar se podelitve v Los Angelesu kljub vabilu ni udeležil. Takšne ceremonije niso zanj, pravi, glasba je življenjsko poslanstvo, ki ga je treba izpolnjevati resno in odgovorno.
V Mariboru se zdaj predstavlja v vlogi Sarastra v Mozartovi Čarobni piščali, seveda ne prvič, med drugim je to opero pod taktirko slavnega flamskega dirigenta Renéja Jacobsa posnel tudi na zgoščenki, sodelovanje s tem dirigentom pa je bilo še odmevnejše pri Agrippini Georga Friedricha Händla, ki je bila prav tako nominirana za nagrado grammy.
Mozart je za vas najbrž posebno pomemben, ne nazadnje ste z njegovimi projekti v Salzburgu dokončno stopili na profesionalno glasbeno sceno.
Mozart je s trilogijo oper Don Giovanni, Così fan tutte in Figarova svatba pač izziv za vsakega pevca. Sam sem bil v teh interpretacijah dovolj uspešen, tudi zato, ker mi vokalno vloge odgovarjajo, saj Mozart ne prenese manierizmov ali portamentov, vse mora biti kristalno jasno s čistimi intervali in dinamičnimi skoki, vsaka beseda šteje.
V njegovem času je imela opera tudi drugačne konotacije in razsežnosti, ob umetniških tudi širše družbene, celo politične?
Tudi zame opera ni bila omejena zgolj na institucije. Na obrobju Buenos Airesa, kjer sem odraščal, je bilo veliko Italijanov z juga, iz Kalabrije in Sicilije, ob nedeljah zvečer si lahko tako rekoč iz vsake hiše slišal operno glasbo, Bellinija, Donizettija, ljudje so zraven spontano prepevali. Skratka, opera je imela tudi značaj ljudskega.
Verjetno vam karakterno odgovarja tudi lik Sarastra, navzven odločen, celo avtoritaren, vendar se izkaže za blagega modreca, saj ob pevskih kvalitetah kritiki izrazito hvalijo tudi vaše igralske interpretacije.
Težim k temu, da so orisi likov jasni, da besede stojijo, da se režiser drži tega, kar je zapisano v libretu. Če se zadeve začnejo zapletati, je venomer treba razmišljati o morebitnih ozadjih posamezne osebe, bil sem priča tudi resnim sporom med dirigenti in režiserji, ki včasih poskušajo precej svobodno ali celo samovoljno na novo okarakterizirati like.
Res so danes igralske sposobnosti pomembne za angažma, samo vrhunski glas ni dovolj, vse bolj se uveljavljajo tudi koncertantske operne verzije, torej ne več mise en scène, temveč mise en position. Orkester je na odru, pevci pa ne korespondirajo samo med seboj, temveč tudi s člani orkestra, predvsem pa je predstava umeščena brez scenografskega koncepta, ki je danes za mnoge moteč.
Imate tudi izkušnjo s sodobno opero, v projektu Mozart v New Yorku Helmuta Ederja scenografija verjetno ni bila klasično koncipirana.
Tam sem imel majhno vlogo, gre pa za zanimivo resnično zgodbo o Mozartovem libretistu Lorenzu Da Ponteju, ki je po prihodu v New York bankrotiral. Da bi zaslužil nekaj denarja, je najel preprostega fanta, da bi se ob prvi uprizoritvi Don Giovannija v New Yorku predstavljal kot Mozart, ki pa je bil takrat že mrtev.
Zame je bila to zanimiva izkušnja, vendar ena redkih s sodobno opero. Če mi kdaj ponudijo vlogo, ki mi ne odgovarja oziroma ugotovim, da prvin svojega glasu ne bom mogel optimalno izkoristiti, se raje zahvalim za vabilo.
Za vas je značilna karakteristika, ki je pri Slovencih zelo redka, da ste svetovljan in hkrati vedno izpostavljate slovenstvo.
To se mi zdi samoumevno. Naša družina je po vojni z bolečino zapustila Slovenijo, oče in mama sta vsem šestim otrokom vcepila ljubezen do slovenstva, saj na začetku nista imela globlje čustvene navezave na Argentino, to se je zgodilo kasneje. Vedno sem bil najprej Slovenec, nato Argentinec, to je moja dvojna identiteta, ki je povsem skladna.
Če človek ne ve, kaj je, kako bo razumel drugega? Če ne spoštuješ svojega porekla, kako boš spoštoval domoljubne občutke drugega? Patriotizem, ki nima nič opraviti z nacionalizmom, je zelo pomemben, zdaj, ko imamo samostojno državo, bi morali nehati izpostavljati svojo navidezno majhnost, ker smo na številnih področjih veliki. Seveda pa svojih pogledov nikomur nočem vsiljevati, to ni v moji naravi, ne nazadnje gledamo tudi s srcem in ne samo z intelektom.
Morda je bilo v Argentini lažje gojiti ideal slovenstva, saj je to bil zamrznjen ideal, ki ni bil podvržen stvarnim okoliščinam in spremembam.
Saj ni bilo vse idealno, med nami je bilo tudi veliko vročih polemik, ki pa so potekale v svobodnem okolju, kar je omogočalo odpiranje različnih vprašanj. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je tukaj vladal še zelo trd režim, smo veliko razpravljali o samostojni demokratični Sloveniji.
So se ta pričakovanja ob vašem prihodu razblinila? Polarizacija narašča, sovraštvo postaja skoraj neobvladljivo?
Nimam zamer, kot kristjan si ne dovolim, da bi koga sovražil. Lahko pa se po svoje borim proti zmotam, pri čemer je treba biti zelo takten in obziren. Kot umetnik sem mehka duša, vendar poskušam biti seznanjen z družbenimi dogodki in vprašanji. Polarizacija je res veliko breme, ki slabi naše moči, vendar bi moral biti izhod iskanje resnice in sočutje.
Besedilo psihologa Tomaža Erzarja, ki sem ga nedavno prebral, odlično analizira problematiko travm, krivde, neizjokane bolečine, nič manj problematična ni sekundarna travmatizacija, ki prizadene mlajše generacije ... Najbolj pogrešam – ne najdem drugega izraza – srčno kulturo, vzgoja srca bi morala biti naš nacionalni interes.
Za vas je značilen tudi posvečen odnos do kulture, kot ste dejali. Je vstopiti v opero identično vzvišeno občutje kot vstopiti v svetišče?
Opera je hram, z vsem srcem in dušo sem proti provokacijam in vulgarnostim, včasih sem kar žalosten, ko se občinstvo zabava ob banalnostih. Nekoliko pogrešam, da bi si ljudje zastavili visoke cilje, ne samo poslovne in ekonomske, ampak tudi, kar zadeva razvoj duha in omiko, samo z visokimi cilji lahko nekaj dosežeš.
Moti vas, če se ljudje zabavajo ob banalnostih, sicer pa pogrešate nekaj več prešernega duha. Pri izboru slovenskih samospevov za zgoščenko ste menda načrtno izpustili tiste najbolj žalostne in turobne?
Res je v slovenski duši veliko otožnosti in nostalgije, če se nekoliko pošalim, smo Slovenci tako srečni, da smo lahko žalostni. Res je bil izbor tako zastavljen, po drugi strani pa je, denimo, v kakšnem Škerjančevem samospevu v tej otožnosti toliko lepote. Enako globoka čustva me prevzamejo, če slišim nešolan glas kakšnega ljudskega pevca.
Tukaj ste verjetno precej osamljeni. Pri nas se ljudje iz tako imenovane elitne kulture redko zanimajo za manj sofisticirano kulturo preprostih ljudi.
Ko poslušam ljudskega pevca, mi neredko pridejo solze v oči, njegova pesem me poveže z generacijami prednikov, ki so si tako lajšali vsakodnevno življenje, blažili bolečine, celili srčne rane. Spomnim se, ko smo v Buenos Airesu enkrat dobili ploščo s tovrstnimi skladbami, ki so jih posneli etnologi. Moja prva reakcija je bila, tole se pa ne sliši preveč lepo, šele kasneje sem razumel velik pomen ljudske kulture. Takšno pesem je treba zapeti na poseben način, tudi sam si je ne drznem interpretirati z opernim glasom.
Verjetno ni naključje, da ste svojo hčer krstili za Cecilijo, zavetnico cerkvene glasbe?
Cecilija je v Argentini dokaj pogosto ime, lepo zveni, da je zavetnica glasbe, pa je bil res tudi eden od odločilnih dejavnikov.
