Tiskane izdaje
O čem bi se danes pogovarjale, razpravljale, kje bi to počele in kako bi gledale na svet ženske dramske osebe iz Cankarjevih del; Lojzka iz Hlapcev, Jacinta iz Pohujšanja v dolini Šentflorjanski ter Helena Gruden iz komedije Za narodov blagor?
Vprašanje si je prvi postavil režiser in dramski pisec tokratne uprizoritve, Mare Bulc, dokončno raziskala pa ga je igralska ekipa Gledališča Koper.
Današnja premierna uprizoritev, ki jo režirate, temelji na besedilu, ki ste ga napisali sami.
Lahko rečem, da gre za moj dramski prvenec. Sicer sem se s pisanjem besedil ukvarjal že pri projektu Zadnja egoistična predstava. A besedilo je bilo s tokratnim bistveno krajše besedilo, poleg tega sem se v njem ukvarjal sam s sabo, tukaj pa z dramskimi junaki.
Res pa je, da sem tudi pri Vse o Ivanu na uvodno vajo prinesel zgolj dobro polovico besedila, ki bo danes premierno uprizorjeno. Zadnja verzija je bila končana dva tedna pred koncem vaj.
Od kod takšno navdušenje za Ivana Cankarja, da mu posvečate kar lastno dramo?
Rasel sem na Vrhniki, kar pomeni, da sem že v osnovni šoli dobil enkrat večjo dozo Cankarja kot ostali osnovnošolci v Sloveniji. Takrat sem to čutil kot breme, tudi zato se mi danes vedno bolj zdi, da bi morali Cankarja obravnavati ne že v osnovni, pač pa v srednji šoli, ko je človek že kritičen do tistega, kar bere. Pa tudi zato, ker je obravnava Cankarja v šoli velikokrat takšna, da Cankarja priskuti in tako za vse večne čase ostane na kakšni zapuščeni polici.
Jaz sem se s Cankarjem ponovno srečal na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, je pa res, da me je že od Akademije dalje, ko sem se ukvarjal s Hlapci, privlačila ideja, da bi režiral katero od Cankarjevih dram. V tem času pa se mi je porodilo vprašanje, kaj je pravzaprav z dramatikovimi ženskimi dramskmi liki.
Zazdelo se mi je, da bi bilo zabavno, če bi Cankarjeve junakinje komentirale, kako so živele takrat, kako razumejo čas nekoč in danes ... skratka, zanimal me je njihov pogled na svet. Cankarjeva dramatika je polna moških junakov, ženske pa so praviloma, ne vedno, nekako v ozadju.
Besedilo se poigrava z različnim časovnimi realnostmi, različnimi dramskimi formami, od TV šova, kviza, reklam, ... gre za nekakšno sprotno vse-prisotnost in prepletenost različnih svetov.
Prepletajo se zato, ker je izhodiščna formula ta, da imamo opravka z že dobrih sto let starimi liki. Ti poleg svojega, torej Cankarjevega, živijo še neko vzporedno življenje, življenje po koncu Cankarjeve drame. Takšno izhodišče že samo ponuja prepletanje tako časov, realnosti kot žanrov, izstopov iz drame v gledališče, v televizijo. Med procesom pisanja tako nikoli nisem razmišljal o tem, kaj ja in kaj ne, roka oziroma glava sta pisali kar sami. Zdelo pa se mi je pomembno, da gre za 24 ur, za izsek iz njihovega življenja.
Katere aktualne medijske zvezde bi odgovarjale trem glavnim junakinjam Vse o Ivanu, Lojzki, Jacinti, Grudnovki?
Neposredna analogija ne obstaja. Jacinta je estradna umetnica, iz Grudnovke sem naredil političarko, ki pa ni konkretna in ni iz konkretne stranke. Lojzka še naprej ostaja učiteljica. Prej bi rekel, da so arhetipi današnjega časa.
Kam gre Lojzka, ko z odgovorom na zaključno vprašanje kviza, »ne vem«, zmaga in izgine neznano kam.
To je vprašanje za gledalca. Ni jasno, kam gre, jasno je samo, da izgine iz vseh besedil in medijev. Z njenim izginotjem pa se tudi postavlja vprašanje ali dramski lik lahko umre, ali je lahko pogrešana oseba.
Uvodni in zaključni prizor uvaja figura Nemi Ivan. Seveda, na eni strani gre za eksplicitno navezavo na Cankarja, hkrati pa je oseba nekakšen demiurg, ki vodi dogajanje. Je pravzaprav režiser, kar ste tudi vi.
Za Cankarja so trdili, da v bistvu ni živel življenja pač pa ga je pisal. Da je živel v glavi, v knjigah in v svojih besedilih. Na neki način je junak Nemi Ivan preplet samega Cankarja in mene. Brez njega ni predstave, on jo postavlja, jo piše, vse gledališke elemente sestavlja v celoto. Tekst piše na odru z gledališkimi elementi.
Ravno ti prehodi med različnimi liki napeljujejo na misel, da vse, kar si avtor zamisli, dejansko obstaja. Da nič ne izgine.
Med prebiranjem Cankarja dobiš občutek oz. samozavest, da v umetnosti dejansko lahko počneš tisto, kar ti paše. Oziroma, da greš tja, kamor se sam vodiš. Zdi se mi, da je Cankar bil samosvoj umetnik, ki je šel kdaj tudi proti sebi ali počel nenavadne obrate, a je to enostavno moral početi. Tudi jaz zato pri pisanju nisem imel nobene zadrege oziroma strahospoštovanja do njegovega dela. Ko ga prebiraš, je jasno, da tudi on ni imel strahu, da je vedno sledil sebi. Če bi bil zdaj živ bi mu bilo zelo kul (smeh).
Pri pisanju ste izhajali zgolj iz njegovega dramskega opusa ali ste črpali tudi iz drugod?
Večina je dramatike, pojavljajo pa se tudi citati iz predavanj, romanov, pesmi, eseji. Dramatika pa je jedro.
Se vam zdi kot dramatik najmočnejši ustvarjalec?
Ne bi rekel, da je močnejši v dramatiki kot kje drugje. Ne čutim ga izključno kot dramatika. Vse je močno in aktualno.
Kaj je v uprizoritvi še Cankarjevega in kje vam je uspelo ustvariti dodano vrednost?
Cankar je, predvsem kar se tiče aktualne politične situacije, zelo aktualen. Upam pa tudi, da predstava na neki način afirmira Cankarja, po drugi pa ruši obstoječi mit. Da bo ljudi vzpodbudila, da preberejo še kaj drugega, kot so brali v osnovni šoli. V njegovem svetu je toliko materiala, snovi, ki je vreden branja. Lahko bi rekel takole: če je Duchamp narisal brke Mona Lisi, smo mi Cankarju brke obrili.
Imate še vedno namen režirati katero njegovih dram?
Z veseljem. Imam vsaj tri favorite, ki pa se tako ali tako kar naprej uprizarjajo: Hlapci, Pohujšanje v dolini Šentflorjanski in Za narodov blagor. Zanimive se mi zdijo tudi njegova nedokončana besedila, Hamlet iz Cukrarne, Žalostni konec umetnosti ... Cankar vse to ponuja in zakaj tega ne bi vzel.
Cankar torej za vse čase?
Po moje popolnoma realno. Potrebno je zgolj odpreti katero od njegovih knjig in jih prebrati. Založnikom predlagam ponatis zbranih del.
