Pred kratkim nas je zapustil dr. Marko Marin, dolgoletni profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) in zaslužni profesor Univerze v Ljubljani. Rodil se je 3. aprila leta 1930 v Gabrovki pri Litiji. Ko mu je bilo pet let, je prišel na Mirno, kjer je tik pred začetkom druge svetovne vojne končal osnovno šolo. Takoj po osvoboditvi je končal gimnazijo v Ljubljani.
Na njegov vstop v frančiškanski red leta 1948 lahko danes gledamo kot na poskus takratnega 18-letnega mladeniča zgraditi lastno duhovnost, na njegov odhod iz samostana nekaj let pozneje in vpis študija umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani pa kot na nov začetek, polaganje novih temeljev, ki jih je nadgradil s študijem gledališke režije na takratni Akademiji za igralsko umetnost. Oba študija je uspešno končal in se zaposlil na akademiji kot asistent pri profesorju Filipu Kumbatoviču Kalanu.
Po njegovi upokojitvi je profesor Marin prevzel katedro za zgodovino gledališča in hkrati skrbel za razvoj Centra za teatrologijo in filmologijo, ki je še danes pomembna študijska in raziskovalna infrastruktura AGRFT. Ob koncu sedemdesetih let se je študijsko izpopolnjeval v Parizu, kjer je obiskoval več ustanov, specializiranih za raziskovanje zgodovine gledališča.
Bil je tudi član Mednarodne zveze za gledališke raziskave in aktivno sodeloval v njenih delovnih organih v Benetkah in na Dunaju. Donesek tega sodelovanja so bila, med drugim, tudi njegova predavanja v Barceloni, Rimu, Leipzigu, Amsterdamu in na Dunaju. Od leta 1972, ko je doktoriral iz umetnostne zgodovine, prek izvolitve v naziv rednega profesorja leta 1998, do leta 2007, ko je postal zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, je profesor Marin prehodil dolgo in plodno pot znanstvenika, raziskovalca in visokošolskega učitelja. Študenti so ga spoštovali in radi poslušali, mnogim je bil tudi mentor pri pisanju diplomskih del.
Vsi, ki smo ga poznali, vemo, da je bil profesor Marin predvsem mojster govorjene besede, izjemno elokventen in zanimiv pripovedovalec in sogovornik, a tudi med njegovimi objavljenimi strokovnimi in znanstvenimi besedili najdemo nekaj izjemnih dosežkov, v katerih prepoznavamo pronicljivega raziskovalca, ki je znal produktivno povezati zgodovino umetnosti in zgodovino gledališča.
Med njimi velja izpostaviti zgodnjo študijo O pristnosti portretov Franceta Prešerna ter prispevke o Škofjeloškem pasijonu, ruških verskih igrah, Leopoldu Kordešu in druge, ne smemo pozabiti niti na njegovo zanimivo in duhovito napisano analizo freske norca v župnijski cerkvi na Mirni.
Marko Marin ni bil le znanstvenik, raziskovalec in visokošolski učitelj. V različnih obdobjih svoje dolge in ustvarjalne poti je bil tudi gledališki režiser, teatrolog in zgodovinar umetnosti, igriv duh in iskriv humorist, neutruden pripovedovalec in rokodelec.
Bil je tudi vztrajen graditelj, ki je podaril novo življenje razvalinam gradu na Mirni, svoji »speči lepotici«, kot jo je rad imenoval. Marko Marin je bil endemični pojav umetnika in znanstvenika, združenega v eni osebi. Ko so ga nekoč vprašali, kako bi razložil to svojo dvojno naravo, je bil prav mirnski grad primerna metafora za odgovor na to vprašanje.
Povedal je takole: »Marin umetnik potrebuje za svoje počutje umetniško izoblikovan prostor nekoč zelo avantgardnega gradu v slovenski stavbni dediščini, Marin znanstvenik pa je podvržen obvezi, ki mu jo daje stroka: nič, kar je pomembnega od prej, ne sme propasti. Na stičišču teh dveh nasprotij boste našli Marka Marina – človeka: nič izgubiti od prej in dodati vrednote od danes.«
Profesor Marin je bil graditelj, ki je vedno znova, navdušeno in ustvarjalno, gradil iz nič, od začetka, da bi porušenemu in odmrlemu vdihnil novo življenje. Tako je bilo pred petdesetimi leti, ko je od lokalnih oblasti dobil v uporabo razvaline nekdanjega gradu na Mirni in ga čez čas dvignil iz pepela kakor Feniksa.
Tako je bilo v šestdesetih letih, ko je skupino mladih igralcev navdušil za pogumen, celo prometejski poskus, da bi ponovno prižgali luči na odru mestnega gledališča v Kopru, ki je bilo pred tem več let zaprto.
Profesor Marin je znal biti strog do sebe in popustljiv do drugih, a tudi kritičen in polemičen, kadar je bilo treba. Naš poklon velja njegovemu izjemnemu delu in iskrivemu duhu, ustvarjalnemu navdihu in raziskovalni žilici.
Njegov zaklad niso bili cekini ali materialne dobrine – za kaj takega je bil preveč skromen in nezahteven –, temveč bogata erudicija in razkošno znanje o zgodovini gledališča, zgodovini umetnosti in kulturni dediščini. Univerza v Ljubljani je lahko ponosna na svojega zaslužnega profesorja. Želimo mu, da počiva v miru.
Tiskane izdaje
