Veliki briljantni valček Draga Jančarja, ki je kot dramski tekst nastal leta 1985 in bil takoj dvakrat uprizorjen, je bil eden ključnih slovenskih umetniških dogodkov desetletja. Le štiri leta kasneje je padel berlinski zid, še dve leti zatem pa je spremenjen evropski politični zemljevid bistveno dopolnil razpad Jugoslavije.
Jančar je torej pisal dramo v slutnji in pričakovanju nekega konca – ne da bi mogel vedeti, kdaj bo do njega prišlo. Tudi preostala Jančarjeva literatura osemdesetih let je bila v znamenju sveta na prehodu, torej sveta, ki je, kar zadeva povojno ureditev, propadal, hkrati pa so se že kazali jasni obrisi nove neblokovske Evrope: takšni teksti so roman Severni sij (1984), kratke zgodbe Smrt pri Mariji Snežni (1985), drame Disident Arnož in njegovi (1982) ter Dedalus in Zalezujoč Godota (obe 1988).
Zlasti prva, o disidentu, ki se v imenu individualizma upre totalitarizmu, je sporočilno zelo blizu Velikemu briljantnemu valčku, pravzaprav je njegova predhodnica. Kar zadeva Draga Jančarja, je bilo to desetletje, v katerem si je doma pridobil status najpomembnejšega aktualnega pisatelja, številni prevodi pa so mu utrli sloves evropskega literarnega in intelektualnega disidenta.
Razpoloženje
Jančarjevemu Valčku se je mogoče dovolj dobro približati prav z upoštevanjem te dvojne atmosfere; po eni strani splošno širjenje zavesti o nujnosti političnih sprememb, po drugi strani nemočen občutek spričo represivne moči države. Jančar je postavil na oder prav to situacijo: »problematičen« posameznik, glavni lik zgodovinar Simon Veber, ki raziskuje neko uporniško osebnost, poljskega vstajnika Drohojewskega iz prve polovice
V njej je že nekaj njemu podobnih nesrečnikov, toda enako in še bolj je za sporočilo drame pomembna »druga stran«, se pravi nameščenci ustanove, ki se za povrhu imenuje Svoboda osvobaja. Vemo, to je bil ciničen naslov nemških koncentracijskih taborišč; Jančar ga je na tem mestu seveda uporabil za oznako nekega drugega, ideološko nasprotnega totalitarizma – komunizma.
Vsi smo notri, vsi smo v
Na tej drugi strani so konformističen Doktor, zgled instrumentaliziranega uradnika, bolničar Volodja, ki ima nenavadno velika pooblastila, Vebrova žena Klara, ki predstavlja kolaboracijo zunanjega sveta z ustanovo, in zlasti »izvedenca za metaforo«. Ta dva sta pravzaprav glavna, po njunih skrivnih pravilih ta ustanova za razosebljanje ljudi, ki mislijo s svojo glavo, sploh deluje.
V tem smislu je razložljiv tudi konec, ki se za Simona Vebra in sotrpine seveda ne more končati dobro; odrežejo mu popolnoma zdravo nogo. Simbolika je jasna, posledica sistematičnega nasilja v ustanovi, ki je simbol totalitarnega režima, pa tudi: Veber, žrtev lastnega uporništva, postane po operaciji prav tisti vstajnik Drohojewski, zaradi katerega je prišel v ustanovo.
Hkrati pa hrepenenje po tej lepoti zagotavlja, da ima družbena norišnica omejen rok trajanja. Če gledamo na to srhljivo zgodovinsko dramo s četrtletne razdalje, najbrž lahko rečemo, da je prešla v valček, čeprav brez briljance.