Tiskane izdaje
O Shakespearovi drami Hamlet, napisani na prehodu iz 16. v 17. stoletje, mnogi menijo, da je najboljša tragedija v zgodovini književnosti. O njeni aktualnosti pričajo številna dela s temo o Hamletu, prenesena v današnji čas.
Shakespeare je ustvaril delo za vsa obdobja in vse okuse, kajti v njegovem času so gledali predstave raznovrstni ljudje, tako plemstvo kot običajno ljudstvo. Nekateri so skušali dokazati, da je bil v času, ko je pisal Hamleta in druge tragedije, v osebni krizi. Spremembo v splošnem tonu njegovih del, ki se opazno začne s Hamletom, je bržkone treba pripisati splošnemu duhovnemu ozračju v Angliji konec
Čeprav je nastanek Hamleta povezan s krizo duhovnih vrednot na prehodu stoletja, bi bilo zgrešeno meniti, da je ta drama samo odraz kraja in časa, v katerem je napisana. Hamlet je eno najbolj kompleksnih del svetovne književnosti. Ta tragedija je preživela vse spremembe književnega okusa in do danes ostala ena najbolj branih.
Eden do razlogov za privlačnost je sama zgodba o danskem kraljeviču, v kateri različni ljudje najdejo nekaj, kar jih vznemirja. Hamlet ima vitalnost mitske zgodbe, ki se poglablja v najgloblje dele zavesti, a ne v škodo zanimivosti in močnega doživljanja izjemnega posameznika. Lahko bi rekli, da ima vsaka doba, vsaka generacija in vsak človek svojega Hamleta.
Veličina je v likih in slogu
Način govora se spreminja in je lahko vsakdanji in neusmiljen (kot v Hamletovem pogovoru s stražarji), poetičen (kot v opisu jutra na koncu prvega prizora), divje oster (kot v prizoru v kraljičini sobi), učinkovito retoričen (kot v Klavdijevih uradnih govorih), neposreden in pristen (kot v monologih).
Veličine Hamleta ni mogoče pojasniti samo z reliefno izklesanimi liki in raznovrstnostjo sloga, ampak tudi z dramsko napetostjo. Pred seboj imamo tesnobno pripoved o strahotah življenja, o človeških strasteh, ki kot pošasti pritiskajo na svet: o podlosti, sebičnosti, izdajah, prevarah in moralni nizkotnosti. Iz teh tesnobnih stanj izplava Hamletov lik, razcepljen in nemočen, da bi se prilagodil zadušljivemu ozračju resničnosti. Pa vendar njegova sarkazem in cinizem ne postaneta glavni motiv tragedije, ampak sta pridušena s slutnjo globljega smisla življenja.
Hamlet je tragični junak velikih razsežnosti. Njegov razvoj od tipičnega renesančnega prepričanja, da je svet mogoče nekako popraviti, do malone fatalističnega sprejemanja človeške omejenosti, neznanja in groznega dejstva smrti ne predstavlja samo kritike svetovnega nazora renesanse, ampak tudi komentar položaja človeka v vseh časih in na vseh krajih.
Prvi Hamletovi sumi o resnici in pravilnosti sveta pridejo s smrtjo njegovega očeta v še nepojasnjenih okoliščinah. Svet in ljudje se mu pokažejo v vsej zapletenosti in nepredvidljivosti: ljudje niso takšni, kakršne se kažejo, in svet ni tak, kot mislimo, da je. Hamlet odkriva egoizem, dvoličnost, nemoralo, ohromi ga nemoč, da bi kaj ukrenil. Zapre se vase, razmišlja o sebi in ljudeh okrog sebe. Ko duh zahteva maščevanje zaradi očetove smrti, začne dvomiti o smiselnosti. Želi se bojevati proti zlu in kaznovati zločin, a bi moral zato storiti nov zločin in zato je neodločen.
Tragedija postavlja vprašanje, biti ali ne biti, ki si ga je vsak od nas že kdaj zastavil, in odpira vrsto tem. Hamletovi notranji boji se začnejo, ko izve, da je stric ubil očeta. Razočara ga lastna mati, ker je izdala ljubezen njegovega očeta in se poročila z njegovim morilcem. Ne verjame več v ljubezen. Boj z drugimi je težaven, a najhujši je s samim seboj. In Hamletov največji boj je v njem: biti ali ne biti, narediti ali ne, ubiti ali ne.
