Tiskane izdaje
Antična zgodba o Medeji je ena najbolj enigmatičnih v svetovni dramatiki. O tem ne priča le dejstvo, da je mit predelovalo toliko grških, rimskih in sodobnih avtorjev, ampak še bolj podatek, da že v antiki najdemo veliko verzij zapleta in razpleta osnovnega motiva.
V SNG Drami bomo nocoj lahko videli Senekovo Medejo, ki jo bo upodobila Nataša Barbara Gračner, režiserka pa je Meta Hočevar.
Kaj je torej tako vznemirljivo na Medeji? Predstava se začne na točki, na kateri je na neki način usoda junakov že odločena, zato dogajanja na odru ne moremo razumeti brez predzgodbe.
Kralja Ejeta, ki je vladal Kolhidi ob Črnem morju, obišče argonavt Jazon s skrito namero, da bi mu ukradel zlato runo. (Jazon je zlato runo potreboval, če je hotel zasesti prestol v svojem kraljestvu.) Medeja se zaljubi v gosta in mu pomaga prevarati očeta ter ukrasti runo, ko pa z Jazonom pobegneta, ubije celo brata, ki se je podal za njo in Jazonom, da bi kaznoval krajo. Jazon in Medeja se nato po dolgi poti (ki ju po nekaterih verzijah zanese celo prek naših krajev) uspešno vrneta domov in preživita deset srečnih let, v zakonu pa se jima rodita dva sina.
Drama se začne na točki, ko politična situacija zahteva, da se Jazon poroči s Krevzo, hčerjo korintskega kralja Kreonta. Za Medejo je to točka zloma: potem ko je pretrgala vezi z domom in izdala svoje korenine iz ljubezni do Jazona, izgubi še njega in se znajde v popolni praznini. Zato se odloči možu maščevati in mu vzeti, kar mu pomeni največ – njuna otroka.
Verzije
Tu se verzije mita razlikujejo. Po eni različici umori zgolj Krevzo z zastrupljeno obleko, po drugi otroka usmrti po pomoti, po tretji otroka ubijejo pobesneli prebivalci Korinta, da bi se ji maščevali za smrt Krevze ... Šele Evripid je v svoji (danes najbolj znani) verziji staremu mitu o Medeji dal okruten konec z glavno junakinjo kot hladno in preračunljivo morilko.
Senekova verzija se po zgodbi opira na Evripida in razlika med njima je, kot je v gledališkem listu zapisala Jera Ivanc, dramaturginja predstave, bolj kot ne v niansah. Evripidov Jazon je bolj aroganten, hladen, Senekov bolj čuteč, še vedno predan Medeji in v nov zakon stopi iz strahu in v dobrobit svojih otrok.
Evripidova Medeja se odloči za maščevanje zato, ker ji je Jazon z novo poroko vzel čast, medtem ko je pri Seneki zanjo boleče predvsem izdajstvo ljubezni. Prav tako je umor otrok v Evripidovi Medeji namenjen predvsem kaznovanju Jazona, medtem ko pri Seneki Medeja s svojim dejanjem kaznuje in pohabi tudi sebe.
Temeljno razliko med Evripidom in Seneko gre iskati drugje: pri Seneki je pač čutiti rimsko kulturno okolje, njegova verzija je veliko bolj gostobesedna, polna sentimentalnosti in psihologije, predvsem pa eksplicitno prikaže nasilje (umor otrok), zato njegovo gledališče označujejo kot teater nasilja.
Nič čudnega torej, da je bila Senekova verzija v zgodovini manj popularna – v 19. stoletju jo je, denimo, Karl Wilhelm Friedrich Schlegel preziral kot zgled rimske vulgarizacije grške klasične veličine. Šele pred desetletji je postala zanimiva za uprizoritve in raziskovanje, saj veliko bolj kot Evripidova verzija ustreza današnjemu postmodernizmu.
Motivi
V osnovi obstajata dve vrsti interpretacij in predelav Medeje. Prve so usmerjene v slikanje družbenopolitične konstelacije, navadno gre za aktualizacije sodobnih korumpiranih, sprevrženih sistemov, ki ustvarijo pogoje za Medejin zločin. Zgled takšnega branja je roman vzhodnonemške pisateljice Christe Wolf Medeja: glasovi, v katerem je usoda naslovne junakinje postavljena v kontekst nehumanega antičnega patriarhata, ki si podreja del skupnosti (ženske) in ga demonizira (pri Wolfovi državni aparat sproži govorice o Medejinem detomoru, da bi jo diskreditiral). Medeja, ki ob tem, da je ženska, tudi ni domačinka, je tako dvojno deprivilegirana kot predstavnica marginalizirane manjšine, ki ji oblastniki onemogočijo mirno življenje.
A zdi se, da takšna reinterpretacija vendarle zabriše ključno travmatično ost Medejinega detomora: ker se tega dejanja znotraj našega moralnega univerzuma ne da upravičiti, je Medeja tega dejanja razbremenjena, predstavljena je kot žrtev, s katero lahko brez zadržkov simpatiziramo. Tudi običajno feministično branje, ki sprejme, da je Medeja storila grozljiv zločin, a ga postavi v okvir patriarhalne represije, junakinjo znova postavi v vlogo pasivne žrtve – saj naj bi bila v svoje dejanje potisnjena iz obupa.
Ženska
Veliko bolj ustrezno se zdi psihoanalitično branje, ki vidi v Medeji kvintesenco ženskosti, torej tisto, kar ostane od ženske, ko se je za svojo ljubezen in strast do moškega pripravljena odreči materinski vlogi. Nauk njenega grozljivega dejanja je, da ženska v svojem jedru ni mati oziroma podrejeni ud družine, ampak svoboden subjekt, ki je zmožen braniti svoje dostojanstvo do (grozljivega) konca.
Medeja je figura ženske, ki se je odrekla vsemu, družinskim, skupnostnim in »nacionalnim« vezem, da bi bila z ljubljenim moškim, in se je pripravljena odreči tudi najbolj dragocenemu plodu odnosa z ljubljenim moškim, ko jo ta izda. Kot taka je Medeja sicer nemoralna, je pa etična – vsaj tako pot razumevanja etike odpre Immanuel Kant, v tej smeri pa ga razvije Jacques Lacan. Gre za brezpogojno zvestobo sebi in svojemu dostojanstvu.
Različne upodobitve in predelave Medeje, ki se jih je v antiki in moderni dobi v vseh umetniških zvrsteh nabralo precej, kažejo predvsem na nesprejemljivo, neudomačljivo ost njene usode. Navadno tragičen lik, četudi se zaplete v sporna dejanja in zločine, vendarle obdrži simpatije gledalcev, ker lahko razumejo ali se identificirajo z njegovo travmo, z njegovim velikim projektom (Antigona, ki hoče pokopati brata; Hamlet, ki se maščuje za očetovo smrt ipd.).
Medeja s sklepnim samouničevalnim dejanjem ne more računati na takšno simpatijo, še manj na identifikacijo. In nemara je glavna (in najtežja) naloga uprizoritev Medeje, da se upremo skušnjavi njene udomačitve, tj. da njeno dejanje ohrani grozljivo razsežnost brezdanje svobodne odločitve.
