Mefisto: surova stilizacija politike in umetnosti

Paralelnost umetnosti, politike, individualizma in spiralne zgodovinskosti je Žanina Mirčevska s priredbo Mannovega Mefista v utrjeni pisavi zgostila v fluiden odrski material s filtrirano ekonomičnim jezikom, zlasti pa z ostro razgrnitvijo gledališkega zakulisja, ki se vzpenja in gnije po diktatu vladajoče politike.

Čeravno postavljen v čas tridesetih let prejšnjega stoletja in v strupeno okolje nemškega nacizma, je dramatizacija Mefista (s podnaslovom »drama o karieri«) predvsem pretresljiv in v politično turbulenco potisnjen univerzalni psihološki itinerar igralca. Tu se razgrne še dodaten adut spretne refleksivne kompozicije večplastnosti, saj snov/navdih navsezadnje izhaja iz prve roke, iz avtoričinega podrobnega (praktičnega) poznavanja gledališke anatomije in internih odnosov, kar uprizoritvi daje več kot občuten ton tovrstne avtentičnosti. Četudi načelno potisnjena vstran, se v premišljenih odmerkih čvrsto povzpne na konico samoironije in distančno brije norce iz lastnih (ustvarjalnih) pozicij.

Mefisto, svojevrstna parabola diaboličnega razmerja med umetnostjo in politiko v obdobju vzpona nacizma, izrazito sugestivnost sproža zaradi »prirejene« dokumentarnosti in Mannovega avtobiografskega dometa, vse to v presežku nenehnih nestabilnih odnosov, zaostrene družbene kritičnosti in prodiranja v sentiment igralske duše.

Eduard Miler se spoprime s praznim prostorom, igralce požene v diskretno začrtan spoliran talni ring (scenograf Branko Hojnik), pri tem pa jih v situacijsko izčiščene prizore vodi s poenoteno režijsko vizijo, dogajalno pretočnostjo ter s pozornostjo na jasno artikulirane igralske ekspresije, strpane v mučna razmerja med rablji in žrtvami tretjega rajha.

Parameter slikovitosti sproža tudi kostumska zasnova Jelene Proković, ki ujame pravšnjo proporcionalnost karikaturne narave posameznih vlog; pretiranost, glamur in kič se organsko spnejo z značaji in nasičenost preščipne karakterne enoplastnosti. Uprizoritvena montaža je polna zastranitev, včasih prefriganih »iger v igri«, ki pretkano zlezejo iz ene resničnosti v drugo, ponekod je sestop v dvojno fikcijo že kar spektakularno naravnan – prav protagonistova preobrazba v »fiktivni« lik Mefista zaobjame temeljno parafrazo srhljivega prilagajanja človekove identitete pod pritiskom politične (in tudi umetniške!) oblasti.

Dario Varga kot Hendrik Höfgen svoj profil metamefista pelje po krivuljasti liniji psiholoških stanj (pri tem mu njegova fizionomija služi kot dodana vrednost vnanje dimenzije mefistovstva), od začetnega provincialnega in še neokuženega igralca do nečimrne spreobrnitve v simpatizerja nacizma za višjo ceno lastnega (igralskega) obstoja.

Toda ta zunanji psihološki okvir je prepreden z vrelci notranjega nemira in negotovosti, pa tudi zakritih mazohističnih perverzij, v zastranitve katerih zapeljeta Maša Kagao Knez kot temnopolta plesalka Juliette, Höfgenova skrivna starleta, in leglo njegovih izprijenih nagonov.

V tkivo strupenega dogajanja ostro zarežejo še Matija Vastl kot srdit, neprebojni nacist Hans Miklas, Romana Šalehar kot priročna dramaturginja, ki se prikrito kruši ob premočni intuiciji uvida v srž realnega stanja, in Robert Prebil kot zagnani ustanovitelj Revolucionarnega gledališča, katerega tarifo poplača z življenjem. Celotna ansambelska klima – ob omenjenih še Daša Doberšek kot Höfgenova neuravnovešena soproga, lutkasta igralka Lotte Lindenthal Maruše Geymayer - Oblak, jeklen Boris Kos kot fašistoiden Ministrski predsednik, krumpasta, vendar markantna igralska zvezda Dora Martin v interpretaciji Olge Grad in Ivan Rupnik kot umetniški direktor gledališča – je podprta z močnimi in čistimi komunikativno-relacijskimi oporišči.

Mefisto je sporočilno surova uprizoritev, ki v aktualna (gledališka) mizerna stanja ne posega vulgarno, temveč skozi prizmo inspiracije, pri čemer vivisekcijo sodobnega časa razreže najbolj učinkovito predvsem na podzavestni ravni – tako njegovega delovanja kot zaznavanja.