Mesto žensk: nežno in surovo o zobovju Kronosa

Program letošnjega festivala­ Mesto žensk, ki od prejšnjega­ četrtka do tega vikenda ­poteka na različnih ljubljanskih ­lokacijah, povezujeta dve med seboj prepleteni temi – čas ­in staranje.

Teh tem se umetnice lotevajo tudi na razstavi Zrcalo časa v Škucu. Da se zobovju Kronosa narava ne more izogniti, je neizpodbitno dejstvo, da bi njegovo glodanje trajalo čim dlje čim manj opazno, pa je zapoved, ki jo oznanjajo in tržijo razne industrije.

Za odstavljanje starosti in predvsem videza starosti se je treba potruditi, kar vključuje tudi finančno investicijo in pomeni socialno ločnico med tistimi, ki si to lahko privoščijo, in drugimi, ki nimajo dostopa niti do osnovnih zdravstvenih storitev.

A ob tem vendarle ne gre moralizirati, lepota je bila tudi v preteklosti povezana z mladostjo in plodnostjo, starost pa ne ravno zaželena, a v primerjavi z današnjim zahodnim svetom, v katerem so medgeneracijske vezi vse bolj načete in marsikje starostniki dobivajo celo status parazitov, umeščena večinoma družbeno prijazneje.

Topla jesen življenja

Da je lahko tudi jesen življenja topla, je s projektom Cvetje v jeseni pokazala Marija Mojca Pungerčar, avtorica tematske delavnice na Festivalu za tretje življenjsko obdobje, na katerem so različne generacije spletale dekorativno cvetje po metodah ljudskega izročila.

Avtorica se na razstavi Zrcalo časa predstav­lja z ročno izdelanimi čokoladami Tablice smrtnosti, odlitki tabel, ki jih uporabljajo zavarovalnice pri izračunavanju dosmrtne rente. Te ženskam, sklicujoč se na statistiko, da živijo dlje od moških, pri enakih vplačilih in letih varčevanja prisodijo nižjo pokojnino kot moškim.

Tegob, povezanih s starostjo, se skozi intimno postavitev Pripravljanje za starost loteva hrvaška umetnica Vlasta Delimar. Soočenje z materino betežnostjo uprizarja s fotografijami, razstav­ljenimi v razprti kredenci. Da tudi mladost lahko doletijo stanja, značilna za onemoglo starost, je v poetičnem performansu Sladkogrenko utelesila mlada britanska umetnica Nicola­ Canavan, ki se tri leta spopada z zagonetno boleznijo mialgični encefalomielitis, tj. s sindromom še vedno nepojasnjene kronične utrujenosti.

V četrt­urnem performansu se je Nicola Canavan v elegantni dolgi obleki upočasnjeno sprehodila do mize, iz vaze vzela belo vrtnico, si počasi prebodla ličnici in skoznji potisnila cvetlično steblo, ga nato počasi izvlekla in preostali šopek rdečih vrtnic z vodo vred zlila nase ter s tem uprizorila manifestacije omenjene bolezni – predvsem to, da se lahko v enem dnevu vitalizem nepričakovano spodvije v popolno nasprotje in se nekdaj cvetoče mlado bitje osuje kot cvet.

Surova mehiška starka

Grobe in surove viže je ubrala Mehičanka Rocío Boliver z umetniškim imenom Congelada de Uva, ki se je v dveh desetletjih iz umetniškega undergrounda Mexico Cityja z brezkompromisno držo dvignila do newyorškega muzeja moderne umetnosti MoMA.

Prav mehiške perfomerke, ki so obenem prebivalke tretjega sveta, so vsebinsko in izvedbeno med najbolj brezkompromisnimi umetnicami na svetu, pa naj se kritično lotevajo svetovnih korporacij, ki imajo zasajene kremplje v mehiško pridelavo hrane, ali pa ženske podobe in njenega družbenega položaja v mehiški patriarhalni družbi, prežeti s katolicizmom.

Šestinpetdesetletna Rocío Boliver se je v tričetrturnem performansu v Galeriji Kapelica samoironično lotila vprašanja, ali obstaja življenje po menopavzi, in če, ali to presega golo životarjenje. V Mehiki je namreč od starejših lepotic zaželeno, da zase, če želijo veljati za lepe, ne napravijo bistveno več kot zgolj nanašajo ličila.

Gola avtorica je performans uvedla z lasmi privezana na visečo ponjavo s podobo device Marije, odtenki in oblike njenih nekajmetrskih las pa so prehajali od mladostno skodrane rjave, prek valovito blond, do 'zdelano' sive in bele.

Z vso močjo se je nagnjena naprej pomikala v prostor in s svojo težo odvijala težko ponjavo do trenutka, ko si je lase odločno odrezala, se, med drugim s pomočjo občinstva, oblepila s prozornim lepilnim trakom, da je bila zlasti njena koža na obrazu brez gub videti nategnjeno izmaličena.

V nadaljevanju se je poplesujoče na mehiški song podala v z žico obdan ozek koridor, si med živahnim plesom ob žičnih konicah – ne da bi trenila – do krvi odrgnila kožo, kot ni trznila kasneje, ko ji je asistentka obraz osvobodila lepila in ji kožo nategnila z iglami, zabodenimi ob obraznih robovih, medtem ko si je izvajalka z britvicami še malo obdelala dlani.

Okrvavljena kot mučenica je še lahkotneje, tokrat v visokih rdečih petah in z butastim nasmeškom, ples ponovila in ga zaokrožila z vulgarno gesto absurda ter taisti mehiški song, in za dodatek še Ave Mario, dvoglasno izvedla z vokalom in zvočnostjo, ki jo je proizvedla z lijakom, vstavljenim v vagino in povezanim s pumpico, ki je med tlačenjem zraka proizvajala vetrovom podobne zvoke. Imperativom ohranjanja mladostnega videza za vsako ceno je Rocío Boliver s tem performansom­ pokazala ­sredinec.
M. K.

Razkačene in raznežene

Tri izvajalke skupine Dionisi Theatre Company v projektu Pasje noči (Serate Bastarde) do estetsko izmaličene, kičaste in moralno razvrednotene podobe italijanske družbene klime pristopajo večsmerno; skozi dokumentarno optiko, pretirano stilizacijo, fikcijo, ponekod v obliki skrajnega duhovičenja, že tik za tem globoko samoizpovedno.

Obdelane vsebine sicer niso pretirano inovativne; z izpraznjeno plastičnostjo italijanske­ družbe smo dodobra seznanjeni in poučeni. Izvajalke v višji rang prepričljivosti povzpne suverenost podajanja in razpon interpretacije obdelanega materiala.

Ko namreč kritizirajo lokalno udinjanje lepotnim imperativom, političnim monopolom in drezajo v vsesplošno otopelost do družbenih manjšin, v tem do neke mere prepoznajo (in priznajo) tudi lastno soudeležbo. Toda ker se tega zavedajo, v sodobno podobo Italije zarežejo še konkretneje in bolj predrzno; z medijsko dejanskostjo političnih imen in dogodkov ter resničnostjo svoje eksistence.

Če izpostavimo tokratno ironiziranje lepotnih tekmovanj, ki ga potisnejo na rob okusnosti: simuliranje izbora za »miss z opečeno kožo« tokrat vključuje kandidatko (eno izmed izvajalk) z dejanskimi šestdesetodstotnimi opeklinami, ki v samozavestnem paradiranju v kopalkah v gledalcu prikliče tesnobno zadrego, predvsem pa nelagodje zaradi nezmožnosti takojšnje opredeljenosti o videnem. Ko se prvi šok poleže, pod povrhnjico ostane vprašanje, kakšna je navsezadnje razlika med njo ter razrezanimi in obnovljenimi starletami lepotne kirurgije.

Precej izmaknjen besnim izpadom, samoironiji in udrihanju po trenutni družbeni situaciji je bil interaktivni dogodek V hipu, ko sem te zagledala, sem vedela, da te lahko ljubim v izvedbi britanske skupine Curious.

Ne le tematsko, tudi postavitveno je predstava zastav­ljena nostalgično in romantično, uokvirjena v svet arhetipov, reminiscenc in sanjskih podob. Posedeni v rešilne čolne v mrakobnem komornem ambientu, v katerem se pojavljajo dogodkovni drobci, se bolj kot konkretnost v dogodku spletajo povezave z gledalčevimi individualnimi izkušnjami, ki jih prepoznava, se nanje spomni, morda celo intenzivno podoživlja.

Bolj kot v neposredna stališča ali fiksirano sporočilnost dogodek ponese v svet razdrobljenih, kratkih (govornih in vizualnih) anekdot ter mehkobno neobveznost individualnega spominjanja. In seveda vnovičnega premisleka o fenomenu večne ljubezni, ki jo sklepno v ležernem plesu upodobi par – osemdesetletnika, še vedno prižeta v medsebojne ljubezenske spone. Z. D.