Program letošnjega festivala Mesto žensk, ki od prejšnjega četrtka do tega vikenda poteka na različnih ljubljanskih lokacijah, povezujeta dve med seboj prepleteni temi – čas in staranje.
Teh tem se umetnice lotevajo tudi na razstavi Zrcalo časa v Škucu. Da se zobovju Kronosa narava ne more izogniti, je neizpodbitno dejstvo, da bi njegovo glodanje trajalo čim dlje čim manj opazno, pa je zapoved, ki jo oznanjajo in tržijo razne industrije.
Za odstavljanje starosti in predvsem videza starosti se je treba potruditi, kar vključuje tudi finančno investicijo in pomeni socialno ločnico med tistimi, ki si to lahko privoščijo, in drugimi, ki nimajo dostopa niti do osnovnih zdravstvenih storitev.
A ob tem vendarle ne gre moralizirati, lepota je bila tudi v preteklosti povezana z mladostjo in plodnostjo, starost pa ne ravno zaželena, a v primerjavi z današnjim zahodnim svetom, v katerem so medgeneracijske vezi vse bolj načete in marsikje starostniki dobivajo celo status parazitov, umeščena večinoma družbeno prijazneje.
Topla jesen življenja
Da je lahko tudi jesen življenja topla, je s projektom Cvetje v jeseni pokazala Marija Mojca Pungerčar, avtorica tematske delavnice na Festivalu za tretje življenjsko obdobje, na katerem so različne generacije spletale dekorativno cvetje po metodah ljudskega izročila.
Avtorica se na razstavi Zrcalo časa predstavlja z ročno izdelanimi čokoladami Tablice smrtnosti, odlitki tabel, ki jih uporabljajo zavarovalnice pri izračunavanju dosmrtne rente. Te ženskam, sklicujoč se na statistiko, da živijo dlje od moških, pri enakih vplačilih in letih varčevanja prisodijo nižjo pokojnino kot moškim.
Tegob, povezanih s starostjo, se skozi intimno postavitev Pripravljanje za starost loteva hrvaška umetnica Vlasta Delimar. Soočenje z materino betežnostjo uprizarja s fotografijami, razstavljenimi v razprti kredenci. Da tudi mladost lahko doletijo stanja, značilna za onemoglo starost, je v poetičnem performansu Sladkogrenko utelesila mlada britanska umetnica Nicola Canavan, ki se tri leta spopada z zagonetno boleznijo mialgični encefalomielitis, tj. s sindromom še vedno nepojasnjene kronične utrujenosti.
V četrturnem performansu se je Nicola Canavan v elegantni dolgi obleki upočasnjeno sprehodila do mize, iz vaze vzela belo vrtnico, si počasi prebodla ličnici in skoznji potisnila cvetlično steblo, ga nato počasi izvlekla in preostali šopek rdečih vrtnic z vodo vred zlila nase ter s tem uprizorila manifestacije omenjene bolezni – predvsem to, da se lahko v enem dnevu vitalizem nepričakovano spodvije v popolno nasprotje in se nekdaj cvetoče mlado bitje osuje kot cvet.
Surova mehiška starka
Grobe in surove viže je ubrala Mehičanka Rocío Boliver z umetniškim imenom Congelada de Uva, ki se je v dveh desetletjih iz umetniškega undergrounda Mexico Cityja z brezkompromisno držo dvignila do newyorškega muzeja moderne umetnosti MoMA.
Prav mehiške perfomerke, ki so obenem prebivalke tretjega sveta, so vsebinsko in izvedbeno med najbolj brezkompromisnimi umetnicami na svetu, pa naj se kritično lotevajo svetovnih korporacij, ki imajo zasajene kremplje v mehiško pridelavo hrane, ali pa ženske podobe in njenega družbenega položaja v mehiški patriarhalni družbi, prežeti s katolicizmom.
Šestinpetdesetletna Rocío Boliver se je v tričetrturnem performansu v Galeriji Kapelica samoironično lotila vprašanja, ali obstaja življenje po menopavzi, in če, ali to presega golo životarjenje. V Mehiki je namreč od starejših lepotic zaželeno, da zase, če želijo veljati za lepe, ne napravijo bistveno več kot zgolj nanašajo ličila.
Gola avtorica je performans uvedla z lasmi privezana na visečo ponjavo s podobo device Marije, odtenki in oblike njenih nekajmetrskih las pa so prehajali od mladostno skodrane rjave, prek valovito blond, do 'zdelano' sive in bele.
M. K.
Razkačene in raznežene
Tri izvajalke skupine Dionisi Theatre Company v projektu Pasje noči (Serate Bastarde) do estetsko izmaličene, kičaste in moralno razvrednotene podobe italijanske družbene klime pristopajo večsmerno; skozi dokumentarno optiko, pretirano stilizacijo, fikcijo, ponekod v obliki skrajnega duhovičenja, že tik za tem globoko samoizpovedno.
Precej izmaknjen besnim izpadom, samoironiji in udrihanju po trenutni družbeni situaciji je bil interaktivni dogodek V hipu, ko sem te zagledala, sem vedela, da te lahko ljubim v izvedbi britanske skupine Curious.