MGL: premiera dramskega diptiha Black beast

Predstavi sta po konceptu in vsebinsko združeni v eno enoto Black beast: od utopije do apokalipse.

Objavljeno
13. februar 2013 18.01
Romana Biljak Gerjevič
Romana Biljak Gerjevič

Dramski diptih Black Beast v režiji Ivice Buljana združuje dve navidezno nepovezani predstavi z različnima tematikama. Prvi del diptiha je komedija Heinerja Müllerja Komedija z ženskami, ki bo svojo premiero doživela v petek, 15. februarja, drugi del pa drama Črna žival žalost nemške dramatičarke Anje Hilling, ki bo imela premiero v nedeljo, 17. februarja.

Barbara Hieng Samobor, umetniška voditeljica MGL-ja, je obe predstavi kot celoto označila za »vsebinski epicenter« sezone v vseh pogledih. Poudarila je, da se za združitev dveh predstav niso odločili zaradi pomanjkanja idej ali domiselnosti pri snovanju programa, še manj zaradi pogoltnosti režiserja ali igralcev, ampak po dolgih pogovorih z režiserjem Ivico Buljanom in dramaturginjo Petro Pogorevc, ko so ugotovili, da bi z ukinitvijo enega ali drugega dela drame preveč izgubili.

Obe dramski deli sta namreč vsebinsko globoko povezani z bistvom celotne letošnje sezone, ki je pojem odgovornosti. Ta odgovornost se v obeh tekstih kaže v politiki, erotiki in naravi svojega časa; motivih, ki so prisotni v obeh besedilih. Kažejo se v aktualnih političnih praksah in družbenih ureditvah, medčloveškimi odnosi in etični kodeksi ter našim ravnanjem z materjo naravo.

Režiser Buljan je poudaril, da sta oba realizirana dela zelo netipična za repertoar MGL-ja, kljub svojim razlikam in odstopanjem pa se vanj popolnoma vpleteta. Tako bomo lahko v petek najprej gledali zelo nežno komedijo, ki je po mnenju Barbare Hieng Samobor narejena z mnogo empatije in veliko človekoljubja, v nedeljo pa tragedijo, v najširšem pomenu besede.

Ista gozdna jasa v dveh različnih časih

Oba teksta sta povezana tudi v tem, da sta postavljena na isto jaso v gozdu, ki je središče dogajanja, vendar to v dveh različnih časovnih obdobjih. V prvi komediji je ta čas leto 1951 in območje vzhodnega Berlina, v drugi drami pa ne več vzhodni Berlin leta 2011. Med obema obdobjema se je zgodilo veliko pomembnih in velikih sprememb; političnih kot tudi kulturnih in ekonomskih. Vse se kažejo v obeh dramskih delih, v katerih skozi oči glavnih akterjev prepoznavamo vplive vsem znanih sprememb. Vplive na osebnost, svobodo, količino družbene odgovornosti in odnos do življenja.

Prvi del diptiha Komedija z ženskami je edina komedija, nastala ispod peresa Heinerja Müllerja, ki velja za enega največjih nemških dramatikov druge polovice 20. stoletja in je tako vedno znova aktualen. V MGL-ju je že nekaj časa na odrih, doživljala je pozitivne odzive publike, vendar še ne v kontekstu dramske dvojice.

Gre za eno izmed Müllerjevih »zgodb iz proizvodnje«, ki se ubada s takratnimi mejami ženskega feminizma, aktivizma in moške moči. Tako skozi oči glavnega lika Jenny Nägle odkrivamo razlike med sistemi in dojemanji ženskega razgaljenja, ki bi bile mnogim presenetljive.

Drugi del diptiha, Črna žival žalost nemške dramatičarke Anje Hilling, bo v nedeljo doživel svojo premiero in s tem prvo slovensko uprizoritev. Hilingovo je Samoborjeva označila za eno najrelevantnejših nemških dramatičark našega časa, že samo zato, ker piše zelo odkrito, redko, gosto in močno, do nje je težko priti, kar kaže na veliko mero konsistentnosti in predanosti.

Gre za dramo, v kateri ima osrednje mesto veliki Dogodek, razdeljena pa je na tri dele; prvi del je Praznovanje, drugi del Ogenj in tretji del Mesto. Glavni veliki dogodek predstavlja požar v gozdu, ki vsem akterjem do konca spremeni življenje.

Režiser Ivica Buljan je poudaril, da so trije deli drame razločeni tudi estetsko; prvi del označi kot slapstick komedijo, drugi del je performans, tretji pa neke sorte postdramska matrica. Tako lahko vidimo v dveh predstavah kar štiri različne tehnike realizacije.

Režiser s svojo stalno zasedbo

Pri zasnovi obeh dramskih predstav je režiser Ivica Buljan sodeloval z dramaturginjo Petro Pogorevc, ob pomoči režiserjeve stalne ekipe; kostumografinje Ane Savić Gecan in komponista Mitja Vrhovnika Smrekarja, ki je bil v sodelovanju razrešen mašilne funkcije, ki jo v drami včasih nosi glasba.

Dramaturginja je poudarila, da so besedila uprizorjena v skoraj isti obliki, kot so bila napisana, brez vrivkov in dodajanja tematik. Kot asistenti režije, dramaturgije in kostumografije so jim pomagali tudi nekateri mladi študentje AGRFT-ja, kar z veseljem poudarijo.

Po besedah Barbare Hieng Samobor nastopa v prvi predstavi ogromno igralcev, skoraj cela zasedba gledališča, medtem ko se jih v drugi del sodobnosti uvrsti le nekaj. To je na nek način zelo življenjsko, saj se mora vsak na neki točki življenja prehitro posloviti od določenih ljudi, čeprav si tega ne nujno želi.

Igralska zasedba je pred premierama vznemirjena in se ju hkrati veseli. Jožica Avbelj, ki igra vlogo Emme v Komediji z ženskami, je razložila, da ji je to igro vedno v veselje igrati, saj jo spominja na njeno preteklost. Igralec Gašper Tič pa je poudaril, da jim je režiser ob rednem usmerjanju dajal veliko svobode; kot posledica tega je celoten projekt kreativnosti sijoč, hkrati pa je od igralcev zahteval veliko mero intimnosti. S tem se strinja tudi Jure Henigman, ki v obeh predstavah igra veliko in poglavitno vlogo.