Tiskane izdaje
Igra Le bourgeois gentilhomme, ki jo je Ludvik XIV. naročil pri Molièru, naj bi bila po besedah avtorice priredbe Žanine Mirčevske napisana na temo turških obredov. Vendar je dvorni dramatik Sončnega kralja komični balet s plesom in petjem izrabil za parodiranje tako dvornih ceremonialov kot povzpetništva in sloja nouveau riche.
Kralj turške teme ni zahteval po naključju. Francoska kraljevina in otomanski imperij sta se takrat bodla za geopolitično prevlado in ugodne razmere za trgovanje. Kralju je leta 1670, ko je naročil delo, godilo med jesenskim lovom ob Loiri zasmehovati in sramotiti pompozne koncepte snobovskih turških ceremonialov, ki jih je leto prej doživel med obiskom otomanskega odposlanca sultana Mehmeda IV., veleposlanika Sulejmana age Mustafe Rake, v Versaillesu.
Veliko bogastvo, a nič omike
Molièrovo delo je bilo pred kraljem krstno izvedeno oktobra 1670 v dvorcu Chambord, dramatik je prevzel glavno vlogo povzpetniškega monsieurja Jourdaina, njegova žena Madeleine Béjart je igrala Lucile, hčer, ki je Jourdain ni pripravljen poročiti z nikomer, ki ne bi bil plemiškega rodu. Od novembra do velike noči so comédie-ballet dvajsetkrat ponovili v pariški Palais-Royal, potem je zanimanje za igro upadlo, na odre jo je spet večkrat pripeljalo šele 20. stoletje.
Žanina Mirčevska je pojasnila, da se je Molière lotil kraljevega naročila, a namesto da bi parodiral Turke, je ustvaril meščana Jourdaina in z njim parodiral dvorne ceremoniale, ki so imeli en sam namen – predstaviti blišč velikega vladarja. To, kar počne Jourdain, da bi pogostil markizo Dorimeno, ni nič drugega kot parodija na ceremoniale, ki jih je izvajalo plemstvo, da bi pokazalo svojo veličino.
Molière je napisal besedilo, v katerem prevladujeta balet in petje, tako da se je kralj najverjetneje zabaval in niti posumil ni, da gre tudi za parodijo ceremonialov njegovega dvora. Na prvi pogled besedilo deluje zabavljaško, vendar obravnava teme, ki segajo globlje v problematiko stvarnega in navideznega.
Rok Plavčak v spisu Molière in žlahtni potrošnik v gledališkem listu uprizoritve ugotavlja, da je protagonist gospod Jourdain sin obogatelega trgovca, od katerega je podedoval veliko bogastvo, a nič omike: »Jourdain je namreč nouveau riche, neizobražen in nekultiviran bogatin, ki ima, kot pravi zase, 'veliko željo biti učen'. A njegovo hotenje 'imeti duha in znati razpravljati z omikanimi' ne izhaja iz vedoželjnosti ali iz pristne človeške potrebe po osebni, duhovni rasti, marveč iz bolestne lakomnosti po družbenem pripoznanju.
Preprosto povedano, Jourdain je snob, po zaslugi Molièrove umetniške imaginacije je literarni paragon snoba – človeka, ki s posnemanjem obnašanja, védenja in oblačenja ljudi iz višjih družabnih krogov skuša pridobiti njihovo naklonjenost ter spoštovanje pripadnikov nižjih krogov. Snob nima želje biti pameten, razgledan, izobražen, kulturen oziroma omikan, temveč tako videti, dajati vtis, da je vse to.«
Bistroumni nesmisel
Molière, Jean-Baptiste Poquelin, je v naslov svoje edine igre, ki se ukvarja z interpretacijo družbenega vzpona, vpisal bistroumni nesmisel. V njegovem času meščan, srednjeslojnik, nikakor ni mogel biti pripadnik višjega, plemiškega sloja, figuri, ki bi kaj takega poskušala, so se takrat še lahko smejali, po revoluciji ne več. Je pa Molièrova kritika letela tudi na višji sloj. V Žlahtnem meščanu učinkuje lopovsko tudi obnašanje Dorimeninega ljubimca, grofa Doranta.
Molière se je torej v Žlahtnem meščanu ponorčeval iz omejenega in povzpetniškega gospoda Jourdaina, ki mu v življenju prav nič ne manjka, a se sramuje svojih meščanskih korenin in bi se rad za vsako ceno zrinil med aristokrate, a pri tem postane tarča številnih prisklednikov in prevarantov, z likom Doranta pa v enaki meri satirično obdelal pompozno aristokratstvo in hipokrizijo, ki je zaznamovala ta sloj.
Svetlana Slapšak v gledališkem listu v spisu Aristokracija: pankrt patriarhata ugotavlja, da je Žlahtni meščan »utopični tekst o zasebniku, ki želi postati plemič«.
V Molièrovi komediji v prevodu Josipa Vidmarja igrajo Primož Pirnat, Iva Krajnc Bagola, Tina Potočnik Vrhovnik, Ana Dolinar Horvat, Jernej Gašperin, Gregor Čušin, Matej Puc, Ajda Smrekar, Gregor Gruden, Mario Dragojević (AGRFT), Tomo Tomšič k. g. in Milan Štefe. Scenografijo podpisuje Branko Hojnik, kostumografijo Jelena Proković, oblikovalec svetlobe je Andrej Hajdinjak.
