Tiskane izdaje
Gledal sem jo na mariborskem odru v skoraj stotih vlogah in osmih filmih ter nekaj televizijskih igrah.
Imel sem srečo, da sem več kot petnajst let sodeloval z Mileno v mariborski Drami, prva leta kot dramaturg, ki je šele začel v resnici spoznavati zakonitosti gledališkega ustvarjanja, kasneje pa tudi kot avtor komedij in filmskih scenarijev, v katerih je oživljala Kremžarco v Ščukah, Mimiko v Mojem ateju, Učiteljico v Žašlerci, medicinsko sestro v Mama umrla stop itd.
V gledališče je vstopila v času Frana Žižka, velike karakterne vloge je igrala že v času Branka Gombača, ko so kakovostni mariborski ansambel med drugim sestavljali Arnold Tovornik, Anton Petje (nekaj časa), Volodja Peer, Boris Brunčko, Marjan Bačko, Peter Ternovšek, Stane Potisk, Rado Pavalec, Evgen Car in mnogi drugi. To je bil čas, ko so Jankova, Muhičeva, Tovornik in Ternovšek prejemali nagrade Prešernovega sklada in Borštnikove prstane.
Seveda je bila Muhičeva zelo uspešna tudi v času kasnejših umetniških vodij in, kar je morda treba še posebej poudariti, tudi v času spektakularnih režij Tomaža Pandurja, ki so se mu mnogi od omenjenih igralcev raje umaknili …
Vsekakor je bila izrazito samosvoja igralka in na videz ni bila konkurenčna kolegicam, saj se je vlog lotevala tako, da se je zdelo, da so bile napisane prav zanjo. Obdobju naivk se je skoraj izognila in kmalu je postala karakterna igralka prve lige, pri čemer je treba poudariti zlasti njen talent za žlahten in razkošen odrski humor. Bila je vpadljive, skoraj malo visoke postave in drže, njen glas je bil poseben, skoraj malo raskav, njen študij na vajah odgovoren; vendar smo zmerom radovedni čakali, kako bo njen lik dokončno oblikovan na premieri.
Imela je smisel za knjižni jezik, še večjega morda za narečja, o čemer priča njena monokomedija Lizika, kakor sem naslovil svoj prevod Vučetićeve igre Ljubica, prvo lice množine, a mu je narečno in celotno štajersko jezikovno podobo dala Milena sama. Kljub Soldatovićevi režiji je to postala čisto njena Lizika in ob stotih ponovitvah po Sloveniji občinstvo zvečine ni več ločilo Milene in Lizike.
Igrala je »kar naprej«, če smem tako reči, saj so vsi režiserji želeli, da bi bila zasedena v njihovih režijah … Občinstvu je včasih zastajal dih, ki se je kdaj spremenil v odrešujoč smeh ali pa v globoko zarezo v zavesti in duši … Skoraj se ni mogoče lotiti naštevanja njenih vlog v velikih delih svetovne klasike, od presunljive, a ne solzave Maše v Treh sestrah, nevarne Claire v Služkinjah ali Goneril v Learu …
Najmočnejša je bila v oblikovanju ženskih usod v delih slovenskih avtorjev, zlasti tistih, ki so prvič iskale učlovečenje. Kdo lahko pozabi njeno sestro Moniko v Hiengovi Lažni Ivani, za katero je bila tudi nagrajevana in o kateri je vedno strog in celo posmehljiv Borut Trekman zapisal, da jo je »upodobila z izjemnim darom, ji podelila tolikšno artistično bleščavo, kakor je že dolgo nismo videli na mariborskih deskah in ki gotovo pomeni vrh, ki obvezuje, saj se bo slej ko prej spremenila v merilo«.
Tudi za farmacevtko Miro v Izgubljenem sinu istega avtorja je isti kritik zapisal, da je vnovič ustvarila eno svojih velikih figur in kljub prevelikemu črtanju besedila napolnila oder s svojo navzočnostjo in vse komponente lika strnila v izjemno celoto. Danes je moda reči »sposobnosti napolniti oder s svojo navzočnostjo« odrska prezenca, ampak ne zamerite, če rečem, da Milena s svojo prezenco ni napolnila le odra, ampak vse gledališče ali celo Borštnikovo srečanje in Maribor.
Ljudje so se s spoštljivo osuplostjo ozirali za njo, ko je korakala po ulici ali nakupovala na tržnici … Bila je last vsega mesta. Omenili smo že njene nagrade na Borštnikovem srečanju, ki jim je na veselje vseh dodala še prstan, prejela je še Severjevo, Glazerjevo in nagrado Prešernovega sklada. Nagrade niso edino merilo, kažejo pa, da jo je sprejela vsa slovenska duhovna gledališka srenja. Igrala je v nekaterih velikih slovenskih filmih (Rdeče klasje, Strah, Vdovstvo Karoline Žašler, Moj ata, socialistični kulak …), v katerih lahko še zmerom vidimo modre oči, plave lase, lep in izrazit malo pegast obraz in energijo …
Leta 2000 je po treh desetletjih in pol odšla iz gledališča, zaprla za zmerom za seboj vrata garderobe. Zaprla je tudi vrata svojega stanovanja, da smo le ugibali, kako je z njo. Do te zadnje žalostne novice. Toda saj človek, ki jo je doživel in gledal na odru, ne more verjeti, da je v tistem kupčku pepela, ki je ostal za njo, nekoč kar brizgala igralska energija, senzibilnost in moč, se slišal slovenski jezik v vseh oblikah in položajih in sevala toplina, ki je grela celotne generacije ljudi. Milena, hvala ti za vse to …
