Mirko Zupančič (1925–2014)

Nekrolog.

Objavljeno
15. april 2014 16.55
Posodobljeno
16. april 2014 12.00
Peter Kovačič Peršin
Peter Kovačič Peršin

Zaslužni profesor AGRFT, teatrolog, igralec, dramatik, gledališki kritik, pesnik in esejist. Že ta široka paleta področij ukvarjanja kaže, da je bil pokojnik izjemna ustvarjalna osebnost, ki je svoje življenje posvetil slovenski besedi, gledališču in kulturi ter pustil s svojim delom globoko sled.

Njegova gledališka pot je vodila od domačega ljudskega odra v Logatcu in se nadaljevala na odru MGL od njegove ustanovitve leta 1949 do leta 1959.

Tu je ustvaril več kot 40 vlog, nekaj izjemno odmevnih. Igral je tudi v slovenskem filmu. Nato je bil direktor Prosvetnega servisa (do 1962) in urednik (do 1964) Gledališkega lista Drame SNG v Ljubljani. Hkrati je doštudiral primerjalno književnost na ljubljanski univerzi, doktoriral iz dramaturgije na zagrebški univerzi in se uveljavil kot gledališki kritik.

Leta 1962 je nastopil delo asistenta na AGRFT in bil od leta 1971 do 1989 profesor dramaturgije. Strokovno se je ukvarjal predvsem z dramatiko Linharta, Ibsna, Shakespeara, Strindberga in s teorijo tragedije (Problematika tragedije, 1987, Shakespearove variante tragičnega, 2000). Napisal je več dramskih besedil, med katerimi gre izpostaviti: Rombino, žalostni klovn, Hiša na robu mesta, Dolina neštetih radosti, Elektrino maščevanje, Čarobnice. Pisal je tudi poezijo in esejistiko.

Njegov opus je torej bogat po obsegu del in po širini snovi, predvsem pa po prodorni misli, ki jo je vedno znal obogatiti z osebno izkušnjo in življenjsko modrostjo. Tako je mnoge generacije igralcev, režiserjev in dramaturgov vzgajal s svojo osebnostjo in držo tudi v srčni kulturi. Prav s tem je dal svoj osebni pečat profesorskemu poklicu.

Tragedijo je imel Zupančič za vrhunec dramske umetnosti zato, ker razkriva samo bistvo človekove biti, ki je tragično. In v tej njegovi temeljni ugotovitvi spoznavamo njegovo osebno eksistencialno izpoved. Kot mladeniča so ga zaznamovale strahote druge svetovne vojne in povojnega nasilja. To nasilje je ranilo njegovo krhko in blago osebnost za vse življenje. Tak se mi je razkril, ko sem leta 1991 objavil njegov avtobiografski esej Rokovi prepadi. V njem je samoto označil za svoje temeljno eksistencialno stanje.

»Strah je postal moj sopotnik...« Strah (me) je potisnil v stanje »nenehnega beganja, v duhovno zdomstvo«. Toda krivice in muke niso otopile njegove etične zavesti in niso zamorile njegove dobrosrčnosti. Nasprotno, okrepile so njegovo človečnost, mu omogočile globoko razumevanje človeške narave, ki je razpeta med nebo in pekel.

In prav to spoznanje, ki mu je v letih njegovega strokovnega ukvarjanja z dramatiko izostilo etični kriterij pri presoji upodobitev človeka in njegove osebne ter zgodovinske usode, je utrdilo v njem sočutje do sočloveka, ki je vedno tudi sotrpin, čeprav zapada v nasilje. Do takega spoznanja zmore človek dozoreti le v trpljenju eksistencialne samote. Ta samota je bila Mirkova muka in hkrati blagoslov. Tudi po tej usodi se uvršča v osrednji tok slovenskih literarnih ustvarjalcev.

Ko se je razvnela debata in polemike o naši narodni spravi in nemoči zanjo, je v svojem razmišljanju Sprava ni stvar dogovora postavil ključni moralni kriterij človekovega ravnanja: „»Ne raniti drugega, navsezadnje so tudi rablji žrtve zgodovine.« Prav ta misel je tisto njegovo sporočilo, ki mu moramo danes Slovenci prisluhniti. Ker, tako pravi: »Če bi človek poznal lastno življenje, se ne bi toliko vtikal v življenje drugega, ne bi kar naprej pohotno spreminjal sveta, ga nasiljeval v obliki revolucij in restavracij.«

Pustiti biti in ohraniti sočutje do vsakega človeka – ta njegova moralna maksima in življenjska drža je lahko dozorela le v trpljenju in v bolečini samote, ki je najgloblja učiteljica življenja, saj očisti naš notranji pogled vseh samoslepil in vseh prevar življenjskega karnevala, ki ga odigravamo na odru sveta.

Ob dokončnem odhodu v svojo samoto, ki je hkrati tudi največja bližina z vsem bivajočim, nam zapušča tudi sporočilo o tragiki in odrešujočosti človeške medsebojnosti. Svojo študijo Shakespearove variante tragičnega je Mirko začel s pomenljivim stavkom: »Smrt za seboj pušča neko sporočilo in pomen, tudi opomin. V človeku stopnjuje intenzivnost misli in čustvovanja in tisto notranjo odmevnost, ki se imenuje očiščenje/ katarza.«

Smrti ni razumel kot tragičnega konca, pač pa kot katarzo, ki sklene tragičnost našega posamičnega in skupnega bivanja. V svojem vseživljenjskem razglabljanju o tragičnem je spoznal, da je vsako človeško življenje v jedru tragično, ker je človeška eksistenca brezizhodna na ravni naše biološke in emotivne narave, pa tudi na ravni zgodovinske usode.

»Človeku krojijo usodo sile zunaj njega, ki krojijo usodo sveta“, ugotavlja ob analizi Shakespearovih tragedij. Toda hkrati ve, da se človek nikoli ne bo odpovedal boju za svobodo in osebno srečo. Zato sklene svojo študijo o velikem elizabetinskem dramatiku z mislijo: »Brez svobode ni ljubezni in brez ljubezni ni svobode.«