Tiskane izdaje
Nocojšnja premiera v Operi je Puccinijeva svetovna repertoarna klasika, ki jo je Ljubljana slišala in videla le nekaj let po premieri v milanski Scali. Režijo podpisuje Vinko Möderndorfer, pred leti režiser opere La bohème, ki se je uspešno obdržala na odru celo desetletje.
Vinko Möderndorfer je pred današnjo premiero Madame Butterfly (Gospe Metuljeve, kot se je glasil starejši slovenski prevod naslova) lahko ugotovil, da njegova ljubezen do opere raste, v njej pa vidi zgodbe, ki so prave drame, zato opero razume kot glasbeno gledališče, kot enakovreden spoj obeh umetnosti, njegov režijski koncept zato črpa iz glasbe, o Pucciniju pa pravi, da je tako ali tako mojster gledaliških emocij.
V Madami Butterfly vidi trk dveh kultur, tradicionalne japonske s čisto svojimi etičnimi normami in ameriške s povsem drugačnimi, in to seveda mora pripeljati do nesporazuma oziroma kar tragedije. Gre za spopad dveh različnosti, pravi Möderndorfer.
»Na eni strani imamo veliko močnejšo in agresivnejšo ameriško kulturo, ki je militantna, samovšečna, samozadostna …, na drugi strani pa tradicionalno japonsko kulturo, ki je v vsem popolnoma drugačna. V religioznem, etičnem, moralnem in estetskem smislu,« dodaja.
Veliko slovenskih postavitev
Veronika Brvar ob tokratni ljubljanski premieri spominja na okoliščine ob krstni izvedbi: »'Manon, Mimi, Tosca, nobene moje junakinje se ne da primerjati z glasbo, ki sem jo napisal zanjo. Madama Butterfly je opera, v katero sem zlil vso svojo dušo in srce.' Opera, o kateri je bil Puccini trdno prepričan, da je mojstrsko napisana in najbolj moderna, kar je do tedaj ustvaril, je na premieri v milanski Scali 17. februarja 1904 doživela popoln polom in bila po prvi izvedbi takoj umaknjena s sporeda.
Škandalozni izpadi občinstva (od vzklikov o plagiatorstvu do oznake za mačjo godbo), ki naj bi jih organizirali privrženci rivalske izdajateljske hiše Sonzogno, so pretresli skladatelja, vendar mu to ni vzelo poguma za vnovično postavitev. Upošteval je dobronamerne kritike kolegov in dejanji razdelil v tri ter rahlo spremenil mesta, ki so priklicala v spomin njegove druge operne umetnine. Premiera v gledališču v Bresci je že čez tri mesece doživela zmagoslavje ...«
V SNG Opera in balet Ljubljana opozarjajo, da je Ljubljansko operno gledališče opero Madama Butterfly prvič uprizorilo že štiri leta po njeni krstni uprizoritvi, leta 1908, puccinijevsko navdihnjena so bila predvsem dvajseta leta minulega stoletja, ko je bilo v sezoni na sporedu vsaj eno njegovo operno delo, taktirka za Gospo Metuljevo pa je bila v rokah legendarnega dirigenta Lovra von Matačića.
V slovensko operno zgodovino se je vpisalo veliko pretresljivih upodobitev Madame Butterfly, med nesmrtne pa zagotovo upodobitve sopranistk Valerije Heybal, Zlate Gjungjenac na njeni jubilejni predstavi in lani preminule pevke Vilme Bukovec Kambič, ki ji posvečajo tokratno premiero.
Trke med različnimi narodi in kulturami doživljamo v času begunstva vsak dan, je ob napovedi premiere pripomnil Möderndorfer, čas, ki ga živimo, je konflikten, v tej operi se to le dogaja in prikazuje na osebni ravni, med kar se da etično japonsko petnajstletnico in frivolnim ameriškim vojakom, čeprav gre za isti konflikt, le da skladatelj in libretist ne slikata črno-belega sveta in konflikta ne plakatirata.
»Svet bomo morali spremeniti sami«
Tudi zato Madama Butterfly deluje sveže, čisto in enostavno, je dodal Möderndorfer in zatrdil, da tudi sam ni hotel vsiljevati črno-bele optike, saj je zgodba kompleksnejša, po njegovem je japonsko dekle polnokrvna, ambiciozna ženska, ki v zvezi z nadutim ameriškim vojakom Pinkertonom ni zgolj žrtev, ampak je za boljše življenje preračunljivo ali nepreračunljivo pripravljena zastaviti tudi vero, narod in kulturo.
Režiser je ob utemeljevanju relevantnosti ene izmed najbolj dramatičnih zgodb v operni literaturi navrgel tudi upanje, da se globalno zadeve ob zdajšnjih trenjih med različnimi kulturami ne bodo končale tako tragično, kot je prikazano v Puccinijevi operi.
Je pa režiser dodal več kot pomenljivo opazko: »V resnici si je Pinkerton za svoje seksualno kratkočasje kupil (za 999 let) hišico in v njej petnajstletno Butterfly. Slab človek. Slab, vendar zelo aktualen značaj. Njegova zadnja arija, v kateri se prav gnusno posiplje s pepelom – Bežim! Kako sem zloben. Slab človek sem. Ne bom prenesel tvoje bolečine (pri tem misli na Butterfly), ah, kako slab človek sem – je umetniški prikaz pokvarjenega človeka (Američana, Evropejca), ki podcenjuje ljudi drugih kultur in ras, jih zasužnji in uniči, na koncu pa se milo zjokca nad svojim grdim značajem in gre svojo pot mirno naprej.
To smo mi. Pinkerton je slika današnjega, kapitalističnega, globalnega človeka. Žal. [...] Puccini pred nami razgrne paleto značajev, v katerih se prepoznamo. Pred nas postavi zrcalo. To pa je pravzaprav največ, kar lahko stori umetnost. Svet bomo morali spremeniti sami.«
Tokratna postavitev japonske tragedije v dveh dejanjih, ene od desetih najbolj priljubljenih oper vseh časov, se scenografsko zgleduje po daljnovzhodni estetiki, kontrast med japonsko in ameriško kulturo pa še posebej poudarja izčiščena scena.
Umetniški vodja opere Rocc je na predstavitvi pred premiero na kratko opisal zgodbo, ki je zdaj pripeljala do tega, da bo v naslovni vlogi japonske deklice Čo-čo-san v alternaciji z Mirjam Tola prav tako kot gostja nastopila Lucia Premerl, italijanska pevka slovenskih korenin: enostavno so jo izbrali na avdiciji! Njen partner bo na premierni predstavi Aljaž Farasin, ostali Pinkertoni pa so še Jure Kušar, Branko Robinšak in Renzo Zulian kot gost.
