Mladi levi: brez pretresov, a kratkočasno

Kronološki pregled preteklih dogodkov na 14. mednarodnem festivalu Mladi levi.

Objavljeno
25. avgust 2011 19.43
Posodobljeno
26. avgust 2011 06.00
Zala Dobovšek
Zala Dobovšek

Ponedeljkov večer se je začel z vrtincem v južnoafriško kulturo, plesalka in koreografinja Nelisiwe Xaba je v prvem solu z naslovom Sakhozi says “NON” to the Venus servirala kompaktno zvezan kolaž afriških motivov, od energičnih gibalnih ritmov do moderne in tudi tradicionalne afriške glasbe ter seveda lastno eksotično pojavnostjo.

Kvadratno obrobljena z belimi kostmi ter v atmosferi polmraka, z nekaj izjemami živobarvnih svetlobnih snopov ter nareku inspiracije, ki jo je zaznala ob Sarah Baartman, je z malenkostnimi kostumskimi preobrati in tankočutnostjo za prelivanje prizorov izplesala »majhen dogodek« pomembnih intimnih preferenc ter odgovornosti do lastne kulture in zgodovine (kamor kot odprta rana še vedno – tako v času Baartmanove kot danes – spada občutljiv faktor imigracije v »bolj napredne dežele« in sočasno rušenje samozavesti svoje narodne identitete).

V naslednjem, od predhodne izvedbe vsebinsko odmaknjenem, solu Plasticization se izvajalka v dokaj razrahljani dogodkovni strukturi pretopi v formo objekta (obilne vrečke), ki sicer skrije identiteto, jo prenovi v brezosebno podobo, pri tem pa se igralsko/igrivo že približa predmetnemu gledališču, kjer v prvi plan potisne detajle posameznih delov telesa (noge, čevlje ali zamaskiran obraz), da zaživijo sami zase in v zabavni maniri za kratek čas prijetno, na momente tudi malo čudaško »poanimira« občinstvo.

Dentro das Palavras 
(Znotraj besed)

Pisec in performer Rui Catalão iz Portugalske, ki je nastopil še isti dan, je izvajalec »prav posebne sorte«. Njegova vrlina je pripovedovanje; na eni strani entuziastično, zanimivo, a po drugi posredovano skozi skrajno monotono dinamiko, tonsko pridušenostjo in rahločutnostjo.

Dentro das Palavras (Znotraj besed) je nekakšen biografski potopis, med drugim ponovno soočen s tesnobno izkušnjo začasnega preseljevanja (v Romunijo), iz katerega pa avtor premišljeno prestreže predvsem produktivne plati doživljanja.

Mehanično, hkrati pa z veliko mero zasebne investicije, Catalão besede preliva kot neskončni plaz, nevidno in hipoma premešča linearne časovne črte in potaplja gledalca v mrežo številnih (od vsakodnevnih do precej bizarnih) življenjskih prigod, se dotika lastnega rojstva in tujih smrti, spaja realnost in fikcijo, predvsem pa se zdi, da želi odrski dogodek pretvoriti v trenutek gledalčeve samoaktivizacije (zasebnega predstavljanja in domišljanja povedanega). Za nekatere ekspert za priklicevanje prijetne kontemplacije, za druge nepotrebne dremavosti.

You Are Here (Tukaj si)

Belgijski ustvarjalci skupine Deepblue so dvorano Plesnega teatra Ljubljana v predstavi You Are Here prestrukturirali (sicer le do zmernega zadovoljivega učinka) v sterilno kibernetično celico, ki se spogleduje s snovnostjo binarnih sistemov, neonskega sevanja, računalniških iger in elektronskih napotkov, skratka v neoprijemljiv virtualno obredni prostor. Kjer se človeški faktor spreobrne v marioneto tehnologije, ostane le še repetativno postopanje akterjev, njuna absolutna molčečnost in pohlepno izvajanje navodil, ki jih neumorno zastavlja računalniški sistem.

Pomanjkanje dramaturško trdnega sosledja odrskega izvajanja, pa je v drugem delu zabavno popestrilo ogledovanje zaprtih škatlic, nekje metaforično, drugod enopomensko zapolnjenih z miniaturnimi maketami, ki so se nanašale na vrsto sodobnih tegob; od razosebljenosti, izolacije in hladnega abstrahiranja vsakdana do udinjanja tehnologiji in avtoritetam (takšnih in drugačnih) signalizacij. Brez pretresa, a vseeno kratkočasno.

Zala Dobovšek