Mladi levi: Gledališki nomadi, ki ne priznavajo meja

Mladi levi so v polnem zagonu.­ Bolgarski performer je v torek­ zvečer napolnil dvorano Stare­ elektrarne do zadnjega kotička.­ Danes bo na istem odru nastopila Silvia Calderoni v predstavi­ MDLSX (Middlesex, op. p.), skupinskem delu skupine Motus, ki jo vodita Enrico Casagrande in Daniela Nicolò.

Oprostite, ste moški, ženska, transspolnik?

Calderoni: Sem ženska, sem igralka in niti to vprašanje niti odgovor nista pomembna. Gre za performans, v katerem odpiramo vprašanja različnih spolov, identitet.

Casagrande: Verjamemo, da je treba v današnjem času podirati tabuje, pregrade, ki jih vzpostavljamo pri svojem doživljanju sveta. S predstavo rušimo kategorije, sesuvamo predalčkanje in stereotipe. V večplastni predstavi se prepletajo citati iz leposlovja, filozofije in filma. Naši projekti so multidisciplinarni, izmikamo se opredelitvam. Svet ni črno-bel.

Nicolò: Solo projekt MDLSX je spodbudila ideja o tematiziranju meja, tako nacionalnih kot meja, ki ločujejo ljudi med seboj glede na barvo kože, spolno usmeritev ... Meje niso samo fizične prepreke, temveč so tudi v glavah ljudi, še posebej prebivalcev tako imenovanega razvitega Zahoda. Verjamemo, da lahko spremenimo te stvari. Svoboda, da delaš, kar in kakor hočeš, je danes mogoča.

Katera literarna, filozofska dela so vas navdihovala pri študiju?

Nicolò: Dela pisateljev Eugenidesa,­ Pasolinija, Virginie Woolf, filozofov Paula B. Preciada in Judith Butler. Silvia je prva sprožila vprašanje ločevanja spolov, ujetosti v enem telesu, v Italiji pa so transspolne teme še velik tabu. V procesu dela smo prepletali Silvijino biografijo z odlomki del prej omenjenih pisateljev, pri čemer smo izbirali dela, v katerih nastopajo karakterji, soočeni s podobnimi razmišljanji, ki jih sproža naš koncept predstave. Tako je nastal zanimiv preplet fikcije in realnega, torej videi iz Silvijinega zasebnega življenja, ko je bila še adolescentka, in literarni odlomki. Nastal je enovit performans, v katerem smo s sodobnimi gledališkimi orodji združili in ­prepletli več plasti.

Ste tudi vi pomagali pri izbiri gradiva?

Calderoni: Predstavo smo gradili skupaj. Ko sem prinesla gradivo, o katerem sem mislila, da bo primerno, smo ga skupaj obravnavali in delali naprej. S skupino sodelujem že deset let, tako da med nami ni pregrad, delamo in živimo kot en organizem.

Kje je bila premiera MDLSX?

Nicolò: Premiera je bila julija na festivalu Santarcangelo v kraju Santarcangelo di Romagna blizu Riminija. Že prej smo vadili v Parizu, saj smo nomadi in smo tako rekoč doma povsod, nenehno smo na poti. MDLSX je komorna predstava, solo performans, česar že dolgo nismo delali, saj so naše prejšnje predstave vključevale več nastopajočih. Zdaj smo se hoteli zelo intimno fokusirati na vprašanja takšnih in drugačnih meja.

Silvia Calderoni je v predstavi in tudi sicer didžejka. Kakšno glasbo ste izbrali?

Calderoni: Ja, glasba je pomemben sestavni del performansa, scene. Izbrala sem komade, ki so emotivno vezani na mojo adolescenco, večina se jih navezuje na določene čustvene trenutke v mojem življenju, gre pa pretežno za glasbo iz osemdesetih let.

Nicolò: Silvia je predlagala določene pesmi, potem pa smo o njih skupaj razmišljali in izbirali tiste, katerih besedila so se dotikala obravnavanih tem o spolnosti, rušenju meja itd.

Kako vodite gledališče?

Casagrande: Z Danielo sodelujeva že petindvajset let. Rada rečeva, da sva oba režiserja ali preprosto člana predstave. Skupino vodimo demokratično, vsi, ki sodelujemo pri predstavi, smo enakovredni udeleženci projekta, tako režiser kot tehniki, igralci in drugi. Niso mi blizu trendi v nekaterih gledališčih, da malikujejo lik režiserja in ga povzdigujejo v nebo. Mi še vedno verjamemo v moč in energijo gledališke skupine. Smo ­mikrodružba.

Sledite kakšnim konceptom iz preteklosti?

Casagrande: Nimamo idolov, še največjo povezavo smo vzpostavili s pokojno Judith Malina, s katero smo v New Yorku tudi sodelovali in naredili projekt The Plot is the Revolution [Zgodba je revolucija].

Nicolò: Vedno, kadar imamo opravka s preteklostjo, ko se navezujemo na teme Sofokla ali Shakespeara, izbiramo poante, ki so danes še vedno aktualne, a jih povemo na drugačen, nov, svež, sodoben način. Nočemo nostalgije ali patetike.

Casagrande: Gledališče je vrsta umetnosti, ki je nujno povezana s tukaj in zdaj, že film lahko denimo pripoveduje o preteklosti povsem realno, brez vmešavanja sodobnosti, morda samo z novimi tehnološkimi pripomočki, medtem ko je gledališče zrcalo današnjega časa. Gledališče živi, je živo. Pri postavitvah klasikov spremenimo metodo performansa, klasike obravnavamo sodobno. Naše predstave so izrazito multimedijske, pogosto uporabljamo video in druge sodobne tehnološke pripomočke. Vsi elementi so nato enakovreden sestavni del predstave.

Tretjič ste že na Mladih levih ...

Casagrande: Ja, s festivalom Mladi levi že dolgo sodelujemo, Bunker je celo koproducent te predstave. Radi smo tu in všeč nam je njihov način dela.

Nicolò: Ker večkrat gostujemo, občinstvu na neki način omogočimo spremljanje našega razvoja. Pomembno je tudi, da smo na festivalu vedno nekaj dni, kar pomeni, da smo del festivala, da se srečujemo in pogovarjamo z drugimi nastopajočimi in lokalnim prebivalstvom. Na nekaterih festivalih nastopajoči pridejo, nastopijo in odidejo, kar je zelo brezosebno.