Tiskane izdaje
Da se je festival Mladi levi, ki je že vrsto let odločna uvertura v novo gledališko sezono, s prvo uprizoritvijo in nato tradicionalnim mladolevovskim plesom ob odprtju letos preselil v kulturni center Španski borci v Mostah, je poteza, ki afirmira usmeritev festivala in zavoda Bunker, kar zadeva umetniško angažiranje v javnem prostoru in aktiviranje sosesk.
Pet lahkih komadov
Po oživljanju Tabora je povezava na dlani, saj se Španski borci vztrajno vzpostavljajo kot kulturni povezovalni moment, ki priteguje tudi lokalno občinstvo zunaj kroga ustaljenih obiskovalcev kulturnih dogodkov.
Čeprav odprtje festivala ni zasitilo poletnega večera s pričakovanjem nove premiere ali tujega imena, so plesno-gledališki Zasledovalci sreče ansambla EnKnapGroup in newyorškega tandema Nature Theater of Oklahoma ravno prav ekstravagantna in iz domače produkcije izstopajoča stvaritev, obenem aktualna, družbeno refleksivna, humorna in izvedena z inspirativnim performerskim zamahom, da je njena izpostavitev v tem novem mladolevovskem kontekstu povsem primerna.
Uprizoritev, ki naj bi bila sama po sebi vodilna os festivalske pozornosti, je sledila v naslednjih dveh dneh: Pet lahkih komadov s sedmimi otroki med devetim in štirinajstim letom obravnava resnični primer belgijskega morilca in pedofila Marca Dutrouxa. Kombinacija občutljive teme in otroških igralcev zbuja pomisleke, a tudi veliko zanimanja po svetovnih odrih in potrditve ob senzibilni – oziroma sploh možni – združitvi.
Dekonstrukcija moči
Razen tega dejstva uprizoritev kot umetniški dogodek deluje indiferentno, prej jo lahko razumemo kot eksperiment, ki postavi pod vprašaj naše (odraslo) razumevanje otroškega sveta – njihovo dojemanje, delo z njimi ter predpostavko o zaščiti in varovanju mladih pred »neprimernimi« temami. Seveda je pot v neznano tudi karakteristika programskega segmenta gledališča Campo, ki angažira raznolike režiserje za uprizoritev z otroki za odraslo občinstvo, in podlaga za vabilo režiserju Milu Rauu, ki s svojo produkcijsko organizacijo International Institute of Political Murder raziskuje in rekonstruira politične, družbene in zgodovinske konflikte (na Mladih levih je že gostoval s Hate Radio o genocidu v Ruandi leta 1994 ter Moskovskimi procesi o Pussy Riot in državnem zatiranju umetnikov ter družbenih kritikov).
Na vprašanje, kako z otroki uprizarjati eno takšnih zgodb (v procesu so bili prisotni tudi svetovalca in otroški psiholog), je Rau našel odgovor v učnem procesu o gledališču – od tu tudi naslov po ciklu klavirskih etud Stravinskega, učnem gradivu za otroke –, kjer odrasli igralec kot režiser in mentor mlade vodi skozi pet stopenj obravnavane teme. Otroški igralci nastopijo v kratkih prizorih v različnih vlogah (kot morilčev oče, policist, žrtev, starši mrtve deklice ipd.) in pri tem vadijo vživljanje v lik, poleg tega premišljujejo svoj odnos do gledališkega dela in obravnavanih dogodkov, občutij, situacij. A v Petih lahkih komadih je premešanih preveč izhodišč, ki se kažejo kot ambicije razkrhanega in razvlečenega dogodka: realnost otrok, ki so vstopili v gledališki proces, metagledališki okvir učne oziroma delovne situacije, Dutrouxov primer, ki je predstavljen z različnih perspektiv, vprašanje belgijskega kolonializma (osvoboditev Konga, kjer je nekaj časa živel Dutrouxov oče).
Vsega tega se uprizoritev loteva realistično in direktno, a pri tem ostaja na površini preštevilnih kompleksnih zastavkov, pri čemer sta bolj kot večperspektivnost zločina ali njegova zamegljena umestitev v analizo belgijske zgodovine zanimivi dekonstrukcija gledališke moči v odnosu med režiserjem in otroki ter eksploatacija pogleda odraslega občinstva na to, kako se v takšnih razmerah odzovejo otroci in kakšno realno (čeprav v končni uprizoritvi že fiksirano) bo prebilo plan fiktivne igre.
Kitarska anarhija
»Delajte, kar hočete,« je eno izmed vodil predstave Anarhija režijsko-koreografskega tandema Societat Doctor Alonso (Sofia Asencio in Tomàs Aragay) in performerke Semoline Tomić, ki je pričakala občinstvo v prostoru gledališča Glej z nenavadno postavitvijo. Vsakega gledalca je na stolu čakala električna kitara z ojačevalnikom in zvočnikom. Med posedanjem se je zdelo, da smo dobili priložnost postati otroci, ki z veseljem raziskujejo napete strune in naslednjo uro ustvarjajo (ne)ubrano zvočno hipnozo, medtem ko Semolina kot punk princesa pripoveduje o anarhistični revoluciji v Kataloniji leta 1936, postavlja vprašanja o svobodi ali stresa svoje mogočno potetovirano telo in natupirane lase v vibraciji osvobojenega kaosa.
V besedah in gibanju je bila pravzaprav skopa, kot poglavitna se je pokazala njena energično ostra drža, a le kot delček v mozaiku polifonega sveta, ki ga soustvarjajo vsi prisotni in ustvari močen učinek, daje možnost vprašanjem o izrabi naših glasov in predvsem na svojevrsten način – kljub kakofoniji in hrupu ali pa prav z njima – omogoči razbremenitev, sprostitev in osvoboditev.
Kar dve deli je zaznamovalo avtobiografsko izhodišče, ki se spominsko pokloni kolektivni izkušnji umetniške ali državne skupnosti. Newyorški umetnik John Kelly je predstavil delo v nastajanju Čas ne črta, ki ga razvija tudi na rezidenci v Ljubljani in v katerem na podlagi dnevnikov, delovnih zvezkov in avtoportretov, ki jih je ustvarjal ves čas svoje štiridesetletne kariere, skozi lastno osebno in profesionalno pot v kombinaciji videa, risanja, glasbe, plesa in pripovedi zariše tudi umetniško newyorško sceno tega časa, »drag« sceno, epidemijo aidsa.
Zgodovina, zgodovina, zgodovina Deborah Pearson je nekakšen besedno-vizualni esej o poteh zgodovine, v katerem avtorica, očarana nad prepletom družbenih in osebnih poti ter enigmo usode, ki že z malimi dogodki lahko povzroči drugačne konstelacije posameznih življenj, s komentiranjem madžarske filmske politične satire iz leta 1956, v kateri je igral njen dedek, preplete plasti madžarske revolucije iz tega leta in zgodbe družine, ki je migrirala v ZDA.
Bolj domišljeno je intimno izkušnjo, ki je postala globalna tema, v petnajstminutno miniaturo Do koder me nesejo konice prstov prevedla Tania El Khoury. Posredovanje begunske zgodbe se je izognilo vsiljeni empatičnosti, moraliziranju ali analizi, v skorajda klinično hladnem prostoru jo je soavtor in izvajalec Basel Zaraa kot generalizirano podobo narisal na roko obiskovalca, vstavljeno v odprtino zidu, in z nežnostjo dotika pustil sled na telesu. Vsakdanje preprosto, skorajda mimobežno, a pomenljivo in z realnim zapisom. Tako, kot se pogosto piše zgodovina.
