Tiskane izdaje
Pred zagonom nove gledališke sezone so ljubljansko občinstvo prebudili polnoletni Mladi levi. Festivalska usmeritev zadnjih let k angažiranemu odzivanju na aktualne zadrege življenja znotraj družbenih kontekstov daje pečat tudi tokratni izvedbi, a prvi festivalski dogodki ne nasedajo mantram o iskanju rešitev in možnostih družbenih sprememb ter spremljajočemu utopičnemu upanju in mimobežnim utolažitvam.
Prevladuje poglobljen osebni premislek, ki se, bolj ali manj izrazito, loti tudi lastne vloge v globalnem družbenem cirkusu, predvsem pa skuša odpreti več perspektiv.
S tremi tujimi uprizoritvami, ki se vsaka po svoje lotijo takšnega projekta, je zavod Bunker pripravil ploden začetek festivala tako s sporočilnega oziroma tematskega vidika kot tudi pri premišljevanju uprizoritvenih strategij.
Morda se zdi zgoraj zapisan skupni vtis nekoliko paradoksalen za uvodno uprizoritev festivala What if They Went to Moscow? brazilske gledališke in filmske režiserke Christiane Jatahy, ki se na podlagi Treh sester Čehova sprašuje o prelomnem dogodku, ki ga v vsakdanjem občutju večnega manka predstavlja odhod v Moskvo.
A v današnji čas in prostor umeščeni adaptaciji o treh sestrah mesto nedosegljivega ideala razkrinka kot inherentno nemogočo utopijo, kot prostor, ki ne obstaja. Pozornost osrednjih oseb tako preobrne k njim samim in njihovi realnosti, še bolj zanimiva pa je igra z razumevanjem, ki jo omogoča gledalcem.
Uprizoritev je dvodelna, poleg gledališkega pogleda v totalu se sočasno na drugi lokaciji odvrti še film, neposredno predvajan in montiran iz treh kamer, ki jih v predstavi upravljajo igralci. Čeprav ta dvojna zahteva za igralce in predstavo ni brez posledic (pa tudi odpiranje proti avditoriju kot gostom rojstnodnevne zabave gledališkemu delu doda nekaj ohlapnosti), ta skupek živega uprizarjanja in kadriranih posnetkov za vztrajnega gledalca, ki si ogleda oba dela, potencira množenje perspektiv, ki se pojavi že pri gledanju zgolj enega dela ob zavedanju sočasnega poteka drugega tipa realnosti.
Medtem ko je Christiane Jatahy usmerjala pogled gledalca, ki naj bi opravil svoje delo v rezoniranju med zaznanimi in zamišljenimi različicami, je bolgarski performer Ivo Dimchev v P projectu zasnoval jasno in enostavno odrsko situacijo, ki je presegala enoznačnost s kontradiktornimi silnicami, prisotnimi v njej sami oziroma njeni realni iztočnici.
Dimchev se »umakne« v vlogo voditelja, usmerjevalca in glasbenega spremljevalca tega interaktivnega performansa ter hkrati v vlogo delodajalca, ki bo vsakemu gledalcu, pripravljenemu opraviti zadano nalogo, plačal za njegovo delo. S premišljeno zasnovo in duhovitimi komentarji, ki ravno prav začinijo igro z vnaprej postavljenimi pravili in nepredvidljivim potekom, vzpostavi svojevrsten posnetek poznane realnosti, strukturo, ki jo zapolnijo gledalci, če se za to odločijo sami.
Brez manipulacije zastavljeno vprašanje, ali bi pet minut pisali poezijo za 20 evrov, zaplesali za 40 evrov ali na odru goli simulirali spolni odnos za 250 evrov, tako v primerjavi z realnostjo delovnega trga, vrstami dela, ki jih opravljamo, pogoji dela in vrednotenjem dela sploh ne deluje šokantno, prav tako ne izvedeno delo. Za uprizoritev ni bistveno niti to, kako posamezni gledalci izvedejo svojo nalogo, ali navidezna zabavnost pričakovanj in zadreg, neprekosljivo pa je Dimchevovo provociranje našega lastnega dojemanja in odnosa do dela, naj je to delo performerja ali kakršnokoli drugo delo.
Kako se sploh lahko odločimo, ali je bolj perverzno sodelovati v odkrito ponujenem in plačanem delu zaigranega poljuba oziroma seksa ali v sistemu, ki dovoljuje neplačano delo oziroma ne dopušča druge izbire kot podplačano, dolgotrajno, repetitivno, duha ubijajoče delo v neznosnih pogojih?
Besedni povzetek
Z učinkovitim odmerjanjem vzponov in padcev, ponovnega zagona in novih trganj vrvi, ravnovesjem med napetostjo kot gledalčevim odzivom na nevarnost in presenetljivimi ter duhovitimi preobrati metafora ohranja kompleksnost in izzivalnost, surovost telesne izvedbe in prostora Železniškega muzeja pa ji preprečujeta odvod v poetično. Izvedbeno jasno grajeno stališče, ki se odmika v individualne možnosti delovanja ne glede na okoliščine, je v skladu z esejističnim principom tudi preizkus osebne izbire, ki je ne zaznamuje ne cinizem ne obup, temveč širšegledna bivanjska odločitev.
