Mladi levi - Srednji spol, delo umetnika in vzporedni svetovi

Letošnji Mladi levi so se poslovili s koncertom Jureta Novaka in Uroša Buha Natriletno kolobarjenje s praho, pred glasbenim zaključkom pa se je zvrstil raznolik nabor predstav.

Videli smo od minimalističnega sveta domiselne in igrive animacije v posebej zgrajeni leseni mehanski odrski instalaciji Benjamina Verdoncka, do dogodka s tiskanjem in branjem jugoslovanske komunistične, partizanske in revolucionarne poezije Bojana Đorđeva in beograjske raziskovalne platforme Teorije koja Hoda, do predstav, ki se lotevajo specifičnih tem našega časa, čeprav ne nujno tudi naše vsakdanjosti.

MDLSX

Solo predstava MDLSX (Middlesex) italijanske skupine Motus posega na področje identitete in prevladujočega razumevanja binarnih spolnih kategorij. Silvia Calderoni predstavi življenjsko zgodbo Cal, osebe z moško kromosomsko zasnovo, a brez moških spolnih znakov, ki je bila v otroštvu vzgajana kot ženska. Avtobiografske momente prepleta z literarnimi in teoretskimi citati (Judith Butler, Paul B. Preciado, Jeffrey Eugenides itd.), da bi predstavila življenjsko zgodbo subjekta, katerega biološki spol se ne more umestiti znotraj tradicionalne, normativne klasifikacije.

Ob preiskovanju in grajenju lastne identitete se bori še z nasiljem stereotipnih jezikovnih in miselnih vzorcev. Biografijo nekega konstruiranja in prehajanja identitete Calderoni predstavi v treh vlogah – kot DJ-ka vrti skladbe iz svojega najstniškega obdobja, ki jih lahko z melodijo ali besedilom povezujemo z obravnavano temo in občutji, kot VJ-ka dozira video material iz svojega odraščanja in neposredni prenos iz kamere, s katero v nekaterih trenutkih upravlja v uprizorjenem delu, pripovedovanju, ponazoritvi ali čustvenem razpiranju pripovedovane zgodbe.

Glasna glasba preplavlja dvorano z intenzivno čustveno intoniranostjo in sentimentom, ki ne najde vzporednice v izjemnem telesnem brutalnem vitalizmu, s katerim je igralka ob gostovanjih v Ljubljani že večkrat prepričala, a je tokrat omahnil v performiranem delu kot nekakšnem ohromljenem dopolnilu glasbenega, vizualnega in govorjenega.

Zgodba sicer nosi močan pečat osebnega, resničnega in tako z realnimi posnetki in s postopnim vodstvom skozi osebni razvoj pritegne na svojo stran. Gledalec lahko prepozna in pripozna predstavljeno osebo in njene specifične izzive, kaj več pa ne. Ostaja predvsem na nivoju predstavitve osebne teme, ki ostaja marginalizirana, prepuščena le neposredno vpletenim, pri tem pa ne najde prehoda na področje družbenega. Škoda, da predstava, ki si je drznila spregovoriti o diferenciranosti spolnih pojavnosti, pri svojem govoru stvari same ne uspe potisniti čez rob, ampak jo zgolj osvetliti. Tako ostaja – za večino – bolj ali manj nekaj, kar se jih ne tiče zares in jim tega ni treba sprejeti v svoj miselni horizont. Lahko jo opazujejo s svoje varne pozicije, ne glede na to, ali se jim predstavljeno zdi »poseben primerek drugih svetov« ali se v tem robu prepoznajo in užitek najdejo v odobravanju »razkritja« in potrditvi.

À la Cart

Podoben problem umetniške komunikativnosti in odnosa med ustvarjalci in občinstvom zaznamuje tudi predstavo À la Cart Performance Webshop Nine Jan ter Urše Sekirnik. Umetnici tematizirata življenje in delo umetnika v postfordizmu; nenehno delo, skakanje od enega projekta do drugega, finančno negotovost in prilagajanje različnim umetniškim in produkcijskim kontekstom predstavita pregledno, poučno in s pritajeno humorno distanco. S tem osvetlita ozadje umetniškega dela, deloma pa tudi – čeprav ne eksplicitno – vsesplošno prekarizacijo.

Posebej pomenljiva je njuna gesta prevzemanja tržnih strategij oblikovanja produkta glede na želje uporabnika s spletno trgovino, v kateri si lahko bodoči gledalec v živo izbere prizore iz ponudbe, ki bodo sestavljali končno predstavo, uspešno izpeljana tudi v dvoumnem kompromisu med zahtevami potrošnika in umetniško avtonomijo. Kljub dejavniku naključne personalizacije smo videli izredno homogeno celoto, ki pa omenjeni marketinški trik izkoristi predvsem za vzpostavljanje formata predstave v povezavi z njeno vsebino, znotraj prizorov pa ostaja v registru večkrat tematiziranega, ilustrativnega položaja umetnikov, ki ne seže izven lastne pozicije.

Sanjska vizija sveta

Tik pred koncem festivala je za naš gledališki prostor popolnoma unikatno kost navrgel še newyorški umetnik Andrew Schneider s predstavo Youarenowhere, nekakšno sanjsko, (post)apokaliptično, lynchevsko vizijo sveta. S hipnimi preskoki in včasih za gledalca mučnimi premenami močne luči in zvočnimi motnjami ustvari nenavadno atmosfero kot podlago za dogajanja, ki presegajo vsakdanjo logiko. Tu se začne popotovanje po Schneiderjevem vesolju kvantne mehanike, ukrivljanju prostora in časa ter vzporednih svetov. Morda težko doumljiv pogled razkriva najprej v kombinaciji predavanja, stand-upa, s pogledom norega znanstvenika, ki ga naposled doleti udejanjanje teorije v praksi. Preverjanje nenadnega soočenja se mu izmuzne v nekoliko razvlečenem prizoru, a zaradi presenetljive svežine ideje in zaključne izpeljave, ki gledalce inteligentno zapelje v premislek o kozmičnem (ne)ravnovesju in sferah realnosti, ki jih naseljujemo, je predstava vsekakor ponudila izzivalen zaključek festivala.