Tiskane izdaje
Ali je danes, ko so manifestacije oblasti prepletene v trdno mrežo politike svetovne in lokalnih oblasti, gospodarstva, financ in medijev, sploh še mogoča politična umetnost, ne da bi ostajala znotraj večinoma podplačanega polja umetnosti in ne bi bila zgolj še eden kulturnih produktov, ki jih umetnostni trg brez zatikanja požre in neproblematično prebavi?
Brez dvoma, vendar takšna umetniška strategija vključuje tveganje in intelektualni napor za razumevanje ustroja sodobnega sveta, in sicer od lokalnih zgodb do njihove umeščenosti v širši okvir, in pa metniško formo, skozi katero je mogoče nagovoriti širšo publiko od umetniške.
Newyorška umetnika in politična aktivista Bill Talen ter režiserka in njegova žena Savitri D se skozi lik reverenda Billya – prečastitega Billya lotevata tem, ki presegajo zamegljujoče poenostavljene delitve na desnico in levico in ki zadevajo vsakdanjik ljudi, od pridelave hrane in njene distribucije, brutalnega poseganja v okolje korporacij, ki s podporo velikih bank in politike uničujejo okolje in zdravje ljudi, ter korporativno mašinerijo potrošništva, ki sestoji iz brezpravnih izkoriščanih delavcev v švicfabrikah večinoma tretjega sveta, in vse slabše plačanih potrošnikov tudi v prvem svetu, ki si grabežljivo kopičijo poceni cenene izdelke, medtem ko se dobički stekajo v roke peščice lastnikov.
Lik prečastitega Billya sta avtorja osnovala na formi ameriških baptističnih pridigarjev, ki izhaja iz tradicije gospela, jazza in bluesa, forme, ki odzvanja tudi v ritmiziranem žametnem votlem glasu Jimija Hendrixa ter rezkem, naelektrenem seksualiziranem glasu Jamesa Browna, v prepoznavnih avtorskih vokalih torej, ki jih spodrivajo sintetični glasovi sodobne pop industrije, zvenečih kot petje Miki Miške pod pritiskom helija.
Prav Miki Miška – Disneyjeva ikona svetovne korporacije, katere anestezirani sanjski svet za otroke prvega sveta v švicfarbrikah proizvajajo tudi brezpravni, izčrpani otroci in najstniki, je ena od glavnih tarč prečastitega Billya. O vseh omenjenih političnih temah, ki zadevajo vsakdanjik prebivalcev planeta, je prečastiti Billy v beli moški obleki z belim ovratnikom, v črnem telovniku in v belih »Elvisovih« špičakih pridigal v petkovem tri četrturnem performansu v Gledališču Glej.
Učinek ironično uporabljene forme ameriških, večinoma desničarskih pridigarjev, ki jo je Bill Talen skozi lik prečastitega Billya uprizoril s premišljeno, temperamentno vokalno in telesno dinamiko, je bil občutek skupnosti, ki jo povezuje vizija, pravzaprav utopija v žlahtnem pomenu besede o nujni spremembi sveta. Prečastiti Billy, ki na gostovanjih izhaja iz lokalnih zgodb, pa je predhodno petkovo javno popoldansko akcijo izvedel s skupino udeležencev tridnevne delavnice, ki sta jo Billy Talen in Savitri D vodila v okviru festivala Mladi levi.
Prečastiti Billy, ki se je z osrednjim likom Sestre Povodnega moža in njenega spremstva skupaj s publiko premikal od vodnjaka na Novem trgu mimo sedeža NLB do parlamenta, je goreče pridigal o globalnih tendencah privatizacije slovenskih voda in v javnosti slabo poznane slovenske zgodbe iz Petišovcev, kjer je britanska korporacija Ascent Resources nedavno začela črpati plin z nevarno metodo hidrofrakcije. Ta vključuje uporabo kemikalij, težkih kovin in radioaktivnih materialov, ki zastrupljajo vodo in zemljo že tako ekološko ene najranljivejših slovenskih pokrajin. To dejstvo, kot tudi, da je lastnica prekmurskih črpališč britanska družba Ascent Resources, ki ima v Petišovcih kar 75 odstotkov odstotkov pravic do prihodkov iz črpanja plina, ter dejstvo, o katerem je ta vikend pisalo Delo, da slovenski plinski lobi obvladujejo slovenski oblastniki, med drugim tudi z zaposlovanjem svojih sorodnikov, pa je naloga za slovenske politične aktiviste, nemara tudi umetnike.
Mojca Kumerdej
Osupljivo precizen kaos (Camille Boitel: L’Immédiat)
Eno je na odru vzpostaviti popolni red, nekaj drugega pa do potankosti premišljen frenetični kaos, ki kot nebrzdana verižna reakcija podira, lomi in meče naokoli vse, kar mu pride naproti. Camille Boitel, eden vodilnih francoskih sodobnih cirkusantov, v predstavi L’Immédiat skupaj še s šestimi izvajalci v natančni, ekstremno fokusirani skupinski organizaciji tako rekoč brez diha preigrava utečene zakone gravitacije. Uprizoritev je podžanrsko razdeljena na več poglavij, ponekod je v ospredju govorica objektov, srhljiva atmosfera nadrealizma, drugod vrhunska sposobnost človeške gibljive odzivnosti – vseskozi pa je temelj raziskovalna komunikacija med človekom in objekti. Pri Boitelu predmeti prevzamejo nadrejeno vlogo in dajejo občutek, da kot oživljeni mrtveci vodijo potek odrskih situacij in imajo celostni nadzor nad premiki izvajalcev.
Tehnološka prepletenost neštetih žic, vrvi, kablov, (oživljenih) sofit, polzečih omar, lestev, miz, stolov, luči in še kopice vsakdanjih drobnarij ustvari podobo sanjskega sveta (včasih tudi precej nelagodnega), kjer se predmeti kot za šalo igrajo z nemočjo človeka, ta pa se sprotno rešuje, izmika in beži, a vsakič zgolj zato, da (znova) pade v novo zanko prebrisanega inventarja. Neusahljiva fluidnost vseh izvajalcev v tem svojevrstnem laboratoriju sproža učinke zabavnih trikov izginjanja, ko izvajalce nenadoma pogoltne omara, predal ali postelja, »višja sila« pa se lahko loti kar kompletne dekonstrukcije prizorišča. Natančen preplet predmetne nakopičenosti in izurjene izvajalske gibljivosti ne očara le zaradi presunljive vizualne nenavadnosti in veščin, ampak tudi previdne dramaturške niti, ki v sicer precej razdrobljene sekvence vstavlja povezovalne drobce in pušča vtis o premišljenem, razdelanem vsebinskem ozadju.
Večno nemirna Grčija (Motus: Alexis. Una tragedia greca)
Italijanska – že kar aktivistična – gledališka skupina Motus se je že lansko leto na Mladih levih izkazala s senzibilno obravnavo aktualnih družbenopolitičnih tem, ki jih z močno prepoznavnim pristopom kontekstualizirajo skozi antično literaturo. Pod drobnogledom imajo tokrat že ponovno lik Antigone, ki ga s primerjalno aktualizacijo postavljajo v »tragedije« dandanašnje civilizacije. Vzporednost antike in sodobnosti v večdisciplinarni uprizoritvi Alexis. Una tragedia greca preko videa, fizičnega gledališča in dokumentarnih nanosov avtorji najdejo v grških uporih, konkretneje v policijskem uboju nedolžnega petnajstletnika Alexandrosa Grigoropoulosa (leta 2008), ki je kasneje v Grčiji obveljal za vzorčni primer absolutne prevlade oblasti, enostranskih medijskih poročanj in popolne depriviligiranosti ljudstva. Z dokumentarnimi (mestoma tudi manipuliranimi) posnetki se poleg živega odrskega dogajanja prikazujejo še podobe razjarjenih demonstrantov, uničenih ulic in številnih grafitov, ki veljajo za medijsko resnico, saj v uradne časopise nihče ne verjame več. Simbolna paralelnost, ki jo avtorji izpostavijo, je v uporu, v nevarni gesti pokopa »nečistega« trupla, ki ju predstavljata omenjeni mladenič in Polinejk. Vzorci antične zgodovine kolobarijo v nedogled, ampak (kot si predstava tudi prizna) le umetnost za konkretne spremembe ni dovolj.
Zala Dobovšek
