Möderndorfer: Največja nevarnost za Slovence so kar Slovenci sami

Grumovo nagrado je tokrat dobil Vinko Möderndorfer za dramo Evropa. Preberite intervju z nagrajencem.

Objavljeno
06. april 2014 20.06
Posodobljeno
06. april 2014 22.00
SLOVENIJA,LJUBLJANA,16.04.2012.VINKO MODERNDORFER. FOTO LJUBO VUKELIČ/DELO.
Peter Kolšek, kultura
Peter Kolšek, kultura
Pod naslov svoje nagrajene drame Evropa je avtor zapisal: »Drama s sporočilom, hudo blasfemična farsa, poetična burleska, težka evropska môra in še marsikaj.« V intervjuju pa je dejal, da je to zelo cinična igra. »Cinik pa je v resnici razočaran bivši idealist.«

V Evropi, kakor jo vidite v nagrajeni drami, je strašansko slabo vreme, huda zima, poplave, popolna ogroženost prebivalstva ... Se ne počutite dobro na tej celini?

Prepričan sem, da je združena Evropa odlična ideja. Seveda pa doživlja svojo krizo. Žal se nam danes Evropa kaže kot ideja ekonomske in politične prevlade velikih narodov nad manjšimi. Če pa naj bi bili narodi evropskega obrobja zgolj cenena delovna sila velike Evrope, tržni prostor za prodajo slabše robe ter odlagališče evropskih odpadkov, potem seveda nisem za takšno Evropo. Prepričan pa sem, da se bomo iz vsega tega izvlekli in da bo Evropa nekoč zares skupni in svobodni prostor enakopravnega evropskega duha. Tako se na tej celini počutim vseeno zelo dobro.

Čeprav je jasno, da govori vaša alegorija predvsem o Sloveniji, je očitno predmet kritike tudi birokratska EU. Lik Gostilničarja reče: »Evropa je ukazala. Od zdaj naprej: Vse šipe cele! Je rekla.« So to direktive, primerne le za lepo vreme?

Takšna poslušnost pri izvrševanju direktiv pride prav v vsakem vremenu. Res je, da večji vedno ukazuje manjšemu. Velikokrat pa je to samo opravičilo manjšega, da se ni treba upreti velikemu. Ko govorim o Evropi, govorim predvsem o Šentflorjancih, ki so se nenadoma znašli v veliko večji domovini, kot je bila njihova dolina, in so zdaj popolnoma zmedeni in izgubljeni. Majhne samozadostnosti ni več, zato se Šentflorjanci začnejo obnašati gospodovalno, ker pa tega niso vajeni, postanejo samodestruktivni, tako rekoč ljudožerski. Še huje. Ne bodo požrli samo drug drugega, najprej bodo požrli svoje otroke. Če prevedemo to v konkretni svet: Slovenci so v dvajsetih letih obstoja lastne države požrli prihodnost svojih otrok. Ko otrok ne bo več, bodo požrli drug drugega. Izkušnja dvajsetletne zgodovine samostojne doline Šentflorjanske nam govori, da so največji sovražniki Slovencev prav Slovenci. Seveda je to v mojem besedilu prikazano dramsko drastično, tudi humorno, predvsem pa metaforično.

Dramski junaki izrečejo veliko zanimivih ugotovitev, ena je tale: »Dom je tam, kjer imaš banko in v njej račun.«

Mislim, da je globalizacija spremenila tudi odnos do doma, do domovine. Danes se mladi ljudje, ki odhajajo s poceni letalskimi vozovnicami vsepovsod po svetu, sploh ne počutijo, kot da grejo od doma in v tujino. Povsem drugače kot so to čutile naše generacije. Tudi občutek za nacionalno počasi izginja. Kapital ne pozna nacionalnosti, nima domovine, ker je povsod doma. Dom je v kapitalizmu res samo tam, kjer imaš delo, kjer imaš banko in račun v njej. Čeprav moja igra ne govori samo o tem. Govori o nečem, kar se mi zdi še važnejše: mladi ne odhajajo od doma samo zaradi brezposelnosti, temveč tudi zato, ker je doma etično in moralno vse na psu. Šentflorjancem je uspelo požgati vse.

Ampak malo kasneje je rečeno tudi to, da je »dom tam, kjer te pričakujejo«?

Ja, v resnici naj bi bil dom tam, kjer te nekdo čaka. Malce starinska misel, kot da je pobegnila iz Cankarjevih časov, vendar še vedno velja. Ta misel je svetla točka moje igre, saj nas spomni, da je ljubezen tudi vrednota. Kraj, kjer te nekdo čaka, je lahko dom. Dom ni samo denar in služba. Želim si, da bi bila ta misel v predstavi, če bo do nje sploh kdaj prišlo, jasna in pomembna.

Naj omenim še eno izjavo, ta diši po klasičnem humanističnem »diverzantstvu«: Kafka je bomba! Ali mislite, da je res?

Evropa je temačno besedilo. No, pravzaprav je hkrati tudi komedija, mogoče celo satira, vendar te elemente pisanja uporabljam samo za to, da bi bila slika sveta še temnejša. Vseeno pa v moji igri obstaja upanje, nekakšen izhod. In to je knjiga. Knjiga, se pravi vrnitev k lepemu razumu, je rešitev za civilizacijo. Umetnost je rešitev. Hkrati pa mi Kafka pomeni esenco Evrope. Srednje Evrope, katere prebivalci smo tudi Šentflorjanci. Vrnimo se h Kafki, vrnimo se k duhu! To je rešitev!

Očitno pa je Cankar na Slovenskem vedno znova eksplozivna snov. V tem primeru tvorita simbolni tloris farsa Pohujšanje v dolini šentflorjanski in upornik Maks iz Kralja na Betajnovi. Oboje ste učinkovito prepletli. Vse kaže, da Cankar še zmeraj ponuja temeljni vzorec, kako uprizoriti družbeni revolt?

Slovenci se od Cankarjevih časov nismo kaj dosti spremenili. Evrope nisem pisal z mislijo na Cankarja, nekako se mi je kar sam prikradel v pisanje. V tem sem brez dvoma Šentflorjančan. Ko sem igro končal in sem jo začel popravljati, sem se šele zavedal tega. Razlika pa je ta: če je bilo Cankarjevo dramsko pisanje še satira, politična satira, je moj dramski svet do konca ciničen. Cinik pa je v resnici razočaran bivši idealist. Mislim, da je Evropa zelo cinična igra. To lahko razumete tudi kot prispodobo.

Vse vaše zadnje dramske igre, torej tudi Lep dan za umret iz leta 2009 in Vaje iz tesnobe, za katero ste leta 2012 prav tako prejeli Grumovo nagrado, tematizirajo socialno dno, pravzaprav razredno vprašanje. Ali ste socialist?

Ja, s ponosom reči smem: socialist sem! Več socialnih iger sem napisal kot komedij, čeprav so tudi moje komedije na neki način socialne igre. Sem za socialno državo, samo socialna država je prava rešitev za dolino Šentflorjansko. Samo socialen svet je prava rešitev za svet.

Čeprav je težko imeti pregled nad vsem, kar ste napisali – kot dramatik, prozaist, pesnik in esejist –, se vendarle zdi, da je dramatika, tudi če gre za komedijo, pri vas rezervirana predvsem za družbenokritična sporočila. Se motim?

Dramatika, če seveda zaživi na gledališkem odru, ima najbolj živ stik s svetom. Zato se mi zdi, da je dolžnost dramatika, da je pozoren na stanje sveta. Najboljša drama na svetu je Sofoklesova Antigona, ki je politična igra. Močno je vpeta v družbene mehanizme. Hkrati pa je to tudi globoko človeška drama. In tu je tisti spoj, ki si ga kot dramatik vedno želim ujeti.

Zaupajte nam prosim, kako vam uspe, ob tem, da tudi razmeroma veliko režirate v gledališču in operi, toliko napisati in sploh ustvariti. Več kot šestdeset knjižnih naslovov, če štejem še dela za otroke! In za povrh kakšnih petnajst kratkih in celovečernih filmov! Človek ne more ne biti osupel.

Delam samo to. Nič drugega ne počnem. In če človek kar naprej nekaj počne, potem ni hudič, da se v desetletjih ne nabere tudi nekaj, kar je čisto okej.

Saj res, kdaj bomo videli vaš zadnji film Inferno? Tudi v tem primeru je, kajne, na delu socialno dno?

Film je končan. To je brezkompromisna zgodba, ostra, brez dlake na jeziku, žal tudi zelo aktualna in hkrati zelo človeška. To je film, ki ni in noče biti obziren do gledalcev. Zato ni namenjen zabavi. Film, in sploh umetnost, razumem kot izražanje stališč o svetu, ki ga živimo.

In o čem govori še ena vaša nova drama, ki je bila hkrati nominirana za Grumovo nagrado, Mali nočni kvartet?

To je popolnoma drugačna igra. Prvič sem podobno zgodbo napisal leta 1994 kot radijsko igro Srce, pa nisem bil zadovoljen. Leta 1998 sem jo napisal še enkrat kot televizijsko igro, letos pa se mi je ponovno zapisala kot Mali nočni kvartet. Pisal sem jo tako rekoč dvajset let. In šele letos se mi je posrečila kot pretanjena psihološka slika dveh parov, ki se v neki noči srečata ob hudi nesreči njunih otrok. Para sta iz različnih socialnih okolij, vendar si to noč delita isto bolečino, iste dileme in isto trpljenje. Igro sem napisal kot nekakšno glasbeno dramsko pesnitev.

Naj se za zaključek vrnem k Evropi. Igra je metaforičen prikaz môre, ki se nam dogaja, predvsem gre za slovensko katastrofo. Na koncu vendarle dopuščate možnost, da bi se vremena vsaj malo zjasnila?

Ne, igra nima svetlega konca. Stvarnost, ki jo živimo, ni holivudski film. V življenju so srečni konci redki. Najbrž bo v prihodnosti prišlo do sprememb na bolje, ampak življenja neke generacije bodo ostala uničena, najlepša leta so enostavno minila v prazno, zato za nekatere že zdaj ni več svetle prihodnosti. Poleg tega mislim, da je treba naslikati črnino, zato da začnemo pogrešati svetlobo in jo potem izpraskamo iz teme. Gledališče, umetnost, samo pokaže svet, spremeniti pa ga mora življenje. In to s krvjo in zares.