Tiskane izdaje
Z dvema baletnima predstavama Bratov Karamazovih v izvedbi sanktpeterburškega Akademskega državnega baleta Borisa Ejfmana se je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma končal 61. Ljubljana Festival.
To je zgodba, svetovno znana po romanu Dostojevskega, ki najbrž nikoli ni sanjal, da se da tako izrazito romaneskno in hkrati psihološko snov »pretopiti« v balet in sočasno izraziti vse komponente rmoana o treh bratih: Aljoši, Ivanu in Dimitriju ter očetu Fjodorju Pavloviču ter »skupni« ženski Grušenki. Ejfman je balet sestavil v zgodbo v dveh dejanjih, pri čemer mu je pomagal njegov stalni scenograf in kostumograf Vjačeslav Okunev.
Koreograf je v prvem dejanju poudarjal povezanost bratov po krvi in razhajanja po temperamentih, željah, poteh, rivalstvu, morda boju za dominacijo ... Vrhunec je rivalstvo med očetom Fjodorjem Pavlovičem Karamazovim in sinom Dimitrijem za naklonjenost Grušenke in kolektivni bratovsko-očetovski spopad s končnim ubojem očeta (Ejfman v bistvu ne pokaže samo na enega krivca, ampak na Karamazove kot take, po svoji naravi, po svoji »karamazovščini«, ali po logiki: kakršen oče, takšni sinovi; vse se deduje, ker je gensko pogojeno). Sijajen je bil prizor besnila; udarjanje po očetu visoko nad tlemi in hitra preobrazba v pogrebni sprevod s pokojnikom.
Drugi del odpira vprašanja, kot se kažejo že pri Dostojevskem; namreč vprašanja krivde, kazni, kaj je dovoljeno, če ni Boga, kaj je vest, kaj vera in upanje, kaj je izkušnja zapora in kaznovanja, kdo vodi svet, če vržem Kristusa s križa in celo na tla pred vsemi sredi odra. Mogočna podoba zapora, kot poprej cerkve v ozadju, je scensko efektna, večplastna, vertikalno odprta, rahlo spominja na Wernickejevo sliko na začetku Borisa Godunova v Salzburgu pred kakimi petnajstimi leti ... V drugem delu je več notranje psihologije, več razčlenjenosti in razlik med brati, več filozofije, ki jo »ilustrirajo« posamezni citati iz teksta Dostojevskega, slišani v dvorani iz moških ust.
Moralni razkroj Karamazovih ali iskanje nove notranje identitete na podlagi poprejšnjega dogajanja in izkušenj bi bil moto Ejfmanove uprizoritve zgodbe. Ples ima svojo psihologijo, ima dinamiko, povezano z zunanjim, razvidnim svetom, a ima še globljo poanto; zakaj sem ujet v notranji konflikt med dobrim in zlom, med to, kar smem, in ono, česar ne smem, ne glede na vprašanje, ali Bog je ali ga ni. Ejfman se sprašuje oziroma postavlja drugačno tezo: »Če Bog obstaja, je vse dovoljeno!« Seveda je »dovoljenost« vprašanje osebne etike, vzgoje, karakterja, družine, družbe, ožjega in širšega okolja ...
Ejfman je vsa ta vprašanja ali problematiko dinamiziral in plesno povzel tako, da gib in ples prevzameta funkcijo psihologije in iz nje izhajajočih dejanj, zato je predstava ves čas razgibana, pove vse, kar je v Dostojevskem, poudarja strast in boj za prevlado, brez romantike in idilike. Ženska ni objekt, čeprav je nekaj prizorov, ko se zdi, da je zgolj to: čigava bo kot osebna lastnina, kot nekaj absolutnega in hkrati na moč konkretnega, a je že v naslednjem prizoru spet povsem nekaj drugega; vzvišeno in plemenito bitje. Ejfman je efektno uporabil ves baletni ansambel, morda je v drugem delu, v zaporu, bolj dramski kot plesni. Individualno je vrhunec ansambla z vrvmi v rokah kot simbolnimi nitmi povezanosti v družini (prepredenost in zavitost v gensko mrežo) in hkrati »orodja« mučenja; z dvigom Dimitrija visoko nad oder, že skoraj proti avditoriju, kot nekakšne trilogije; posameznik, družina, družba ali strast, zločin, odrešitev.
Bolj vprašljiva je bila Ejfmanova uporaba glasbe s poudarkom na Musorgskem (na primer Slike z razstave), Rahmaninovu in Wagnerju. Sam si težko predstavljam sprevod romarjev v Tannhäuserju kot element v zgodbi o Karamazovih, razen če »transkribiram« Tannhäuserjevo kazen – pot k papežu v Rim po odpustek, kot priznanje greha in sprejemanje kazni z odpustkom tudi tu. Vtis je, da je Ejfman boljši od papeža v Rimu; on odpusti, papež pa Tannhäuserju ni!
Akademski državni balet Borisa Ejfmana ima sijajne plesalce in plesalke, brez izjeme so bili odlični. Po gledališkem listu sodeč smo v ponedeljek videli eno zasedbo in v torek drugo, tako da povzemamo dvojna imena: Aljoša Karamazov sta bila Dimitrij Fišer in Nikolaj Radjuš, Ivan Karamazov Oleg Markov in Sergej Volobuev, Dimitrij Karamazov Oleg Gabišev in Jurij Kovalev, Grušenka Ljubov Andrejeva in Nina Zmijevec ter Fjodor Pavlovič Karamazov Igor Poljakov in Aleksej Turko.
Ejfmana tokrat ni bilo v Ljubljano, da bi se z nami veselil in užival v svojem baletnem videnju Karamazovih na odru in v dvorani, ki jo sicer že pozna.
