Multikulturnost je naša usoda

Borštnikovo srečanje: Tuji gostje hkrati kritični in navdušeni nad dominacijo režiserja v gledališču.

Objavljeno
19. oktober 2016 12.44
Peter Rak
Peter Rak

Na Festivalu Borštnikovo srečanje­ (FBS) so se že lani ­odločili, da za tako imenovani­ showcase, namenjen tujim ­direktorjem gledališč in festivalov ter kritikom in teatrologom, ne bodo pripravili­ posebnega izbora, temveč si bodo gostje iz tujine ogledali­ vse predstave.

Letos jih je prišlo v Maribor približno trideset, po dosedanjih izkušnjah pa bo zagotovo vsaj nekaj predstav deležnih tudi vabil na ­gostovanja.

Milan Mađarev, teatrolog iz Beo­grada: Na festival prihajam že skoraj dve desetletji, v produkciji pa opažam čedalje večjo dominacijo režiserja. Ob tem se spomnim na pol stoletja staro napoved madžarskega filozofa Béle Hamvasa, da bodo v umetnosti komentarji in komentatorji pomembnejši od avtorjev.

To je sicer zgolj ena gledališka struja, vendar je ta trenutno zelo močna, vsi režiserji si želijo postaviti na oder neko svojo ekskluzivno verzijo praviloma klasičnega teksta. Mislim, da je ego sovražnik ustvarjalnosti, kar se kaže v izrazitih reinterpretacijah in neprepoznavnih priredbah, ki nimajo skoraj nič opraviti z izvirnikom in do njega kreatorji predstave tudi nimajo spoštovanja.

Dnevnopolitične teme

Druga značilna karakteristika se zdi ukvarjanje z dnevnopolitičnimi temami. To je sicer lahko legitimna izbira, vendar nima velikega dometa. Mislim, da avtorji predstav živijo v iluziji, da si občinstvo zares želi takšnih predstav, vendar te v resnici zanimajo sorazmerno ozek krog ljudi.

Če je naslov gledališkega projekta tako rekoč identičen časopisnemu naslovu, to ne more biti izziv za gledalca, sam pričakujem v gledališču univerzalno metaforo in ne hiperrealistične uprizoritve, v kateri se ne morem z ničimer odzvati. Bojim se, da bomo ob morebitnem stopnjevanju takšnih trendov, podobno kot izgubljamo bitko za bralce, izgubili tudi bitko za obiskovalce ­gledališča.

Edward Bromberg, švedski režiser in prevajalec, trenutno vodi švedski Riksteatern: Slovenskega gledališča ne poznam preveč dobro, izjema je Dušan Jovanović, ki sem ga spoznal že pred tremi deset­letji. Do zdaj sem si ogledal zgolj nekaj predstav, vidim, da so igralci vrhunski, me je pa zmotilo, da sta bili pogosto ironija in norčavost tako prepleteni z resnobnostjo, da nobena komponenta ni bila učinkovita.

Kot vidim, so na programu predvsem priredbe klasičnih del, torej imamo opraviti z izrazito režiserskimi principi. To ni nujno slabo, vendar je pri nas gledališka scena, kar zadeva razmerje med režiserji in dramatiki, precej bolj uravnotežena. Dramatiki imajo veliko podporo, naj je to študij ali sorazmerno hitra možnost ­uprizoritve.

Ko se je treba odzvati tudi na odru

Angažirano gledališče seveda je pomembno, živimo v časih, ko se je treba odzvati tudi na odru. Nekateri menijo, da je projekt multikulturalizma propadel, vendar je pravzaprav to naša usoda, zato nam ne preostane drugega, kot da poskušamo naprej.

Gledališče lahko tukaj igra pomembno vlogo, saj je treba dokazati prišlekom, da smo z njimi pripravljeni deliti vse, tudi kulturne institucije, ki nikakor ne morejo funkcionirati izolirano in neodvisno od zunanjih dogodkov. Trenutno sodelujem s številnimi dramatiki imigranti, recimo s Srbom, Grkom, Irancem, izkušnje pa so zelo dobre.

Ulricha Johnson, direktorica švedskega ITI (International Theatre Institute): Moja naloga je predvsem predstaviti sodobno švedsko dramatiko v okviru švedskega fokusa, z zanimanjem spremljam tudi slovensko produkcijo. Kar sem videla do zdaj, je bilo navdušujoče, to je izrazito režiserski avtorski pristop, ki ima velik potencial. Stroga delitev na dramatika in režiserja je zabrisana, tudi na Švedskem je veliko dramatikov, ki so tudi režiserji, in obratno.

Ker sem tudi igralka, se mi zdi tak koncept optimalen, protagonisti ne dobimo zgolj teksta, ki ga moramo interpretirati, temveč predstava nastaja kot dialog z reži­serjem, ne nazadnje, denimo, plesalci že zelo dolgo tako ustvarjajo v sodelovanju s koreografom.

Na režiserja ali koreografa gledam kot na nekakšnega kuratorja, ki zgolj sestavlja mozaik v sodelovanju z drugimi, kar je veliko bolj ustvarjalno kot klasično gledališče. Seveda ne izključujem drugačnih pristopov, še vedno obstajajo veliki dramatiki, ki zgolj pišejo in nimajo režiserskih pretenzij.

Visoka raven slovenskega gledališča

Nikolaj Jordanov, bolgarski gledališki kritik, teatrolog in izvršni direktor mednarodnega gledališkega festivala v Varni: Slovensko gledališče je na zelo visoki ravni, do zdaj sem povabil na festival v Varni že tri slovenske predstave. Prispel sem šele včeraj, tako da sem si ogledal le predstavo Učene ženske po motivih Molièrovih Učenih žensk.

Moram reči, da je bila zelo domišljena, prepričljiva in provokativna priredba. Režiserski avtorski projekti so danes pač temeljni principi, podobno kot so v orkestru praviloma največji zvezdniki dirigenti in ne skladatelji ali glasbeniki.

Morda je težava v tem, da je sodobnih relevantnih in izzivalnih tekstov relativno malo, zato se režiserji raje odločijo za priredbe preverjenih besedil, neredko pa tudi sodobne drame povsem predrugačijo. V Evropi je to mogoče, gostje iz ZDA pa so lani ob uprizoritvi ameriške drame opozorili, da bi avtorje predstave nedvomno doletela tožba na sodišču.