Tiskane izdaje
Muzikal Hair ima preprosto zgodbo, ampak zapleten kontekst, saj gre za skupino mladih hipijev, med katerimi je Claude Bukowski, ki se bori z dilemo: ali iti v vojno in podpreti represivni ameriški režim ali se mu upreti in ostati doma. Izvedba, ki smo ji bili priča v Ljubljani, je bila v tem smislu razpolovljena. Najprej scenografija, ki ima pri muziklih še dodatno dramaturško vrednost.
Stalnice na odru so »flower power« volkswagnov minibus, železna konstrukcija z izobešenimi protivojnimi plakati in ostali elementi, ki nimajo posebne scenske funkcije, razen trikotnega platna, na katerega so pred začetkom predstave projecirane podobe s konca šestdesetih: prizori vojne v Vietnamu, govori politikov in aktivistov, denimo Martina Lutherja Kinga ...
Vojna je z vsem tem precej šibko, na določene trenutku že kar klišejsko vpeljana v zgodbo. Plakati kot so Make love not war (Ljubite se, ne bojujte se) in Bring the troops back home (Pripeljite nazaj čete) so na ogled od začetka do konca predstave, kot bi želel režiser preveč in prehitro poudariti, da gre za protivojni muzikal, postavljen na konec šestdesetih, ko je bilo gibanje kontrakulture na vrhuncu.
Očitek prvemu dejanju je torej ta, da nima dobrih scenskih rešitev, kar se kaže v nezapolnjenem odrskem prostoru in mestoma preveč statični koreografiji, da je dramaturško brez tempa ter da se ponekod, z morda za odtenek predolgimi in neosmišljenimi osebnimi predstavitvami glavnih likov, osrednja linija zgodbe porazgubi. Odveč namreč ne bi bila subtilna aluzija na sodobne ameriške vojne projekte na Bližnjem vzhodu, pa četudi bi se zgodila »le« na obličju scene ali z besedno igro. Če predstava že zvesto sledi izvirniku, ki velja za odraz »duha časa«, je tovrsten poseg v sedanjost nujen.
V utopično, newagersko obarvano atmosfero – v konkretnem primeru v nostalgično potopitev v preteklost, ko so se hipiji »z ljubeznijo« borili proti vojni – vdre vpoklic Clauda v vojsko, ki z odločitvijo, da ne zažge svoje vojaške knjižice kot vsi ostali, podpiše svojo smrtno obsodbo. Drugo dejanje preseneti z dolgim prizorom Claudove halucinacije (ob odličnem songu Walking in Space), ki preplete nekatere odločilne trenutke v ameriški politični zgodovini, od genocida nad staroselci do ukinitve sužnjelastništva, in proizvede določeno ostrino, ki je bila prej malomarno puščena ob strani.
Predstava se tudi s scenografskega vidika popravi, saj končno zastre klišejski rožnati minibus z ogromno ponjavo, ki zapolni (prej precej neizkoriščen) odrski prostor in dotedanji razpršeni pogled gledalca osredotoči na Claudovo intimno doživljanje zgodovine ter na meditacijo o njegovem mestu v njej.
Sklepni song Let the Sunshine In prav tako poči nostalgični »mehurček«, ko ne prikaže neposredno Claudove smrti, pač pa se ta zgodi v drugih dveh dispozitivih – prvič v njegovi halucinaciji in drugič za igralsko-pevskim anbsamblom, skrita pogledu občinstva, vse dokler se ansambel ne razprši in gledalec uzre velikansko krsto (minibus, prekrit z ameriško zastavo) ter na njej Claudovo truplo v vojaški uniformi.
Če torej odmislimo neorganizirani prvi del predstave in izpostavimo še nekaj odličnih pevskih točk, še posebej pevko Glorio Onitiri, ki med drugim vrhunsko izvede zahtevni Aquarius, lahko rečemo, da je muzikal Hair korektno izveden in premore nekaj dobrih scenskih zasukov.
