Na 17. Mladih levih se nadaljuje vrtanje v resničnost

Druga polovica festivala Mladi levi je nadaljevala vrtanje v resničnost in med drugim ponudila še tri gledališke projekte dokumentarnega kova. Med njimi je izstopala predstava Next Day francoskega režiserja Philippa Quesneja, ki je na oder in pred odraslo občinstvo posadil ducat otrok, starih okoli deset let.

Otrok na odru (v predstavi za odrasle) je dokumentaren oziroma avtentičen vnos že sam po sebi in s svojo pojavo sproža niz gledalčevih odzivov; otrok kot akter je praviloma nenarejen, spontan, neobremenjen in nepretenciozen, zato v konstruiranem dogodku, kar gledališka predstava vsakič znova je, predstavlja svojevrsten fenomen, tujek. Lok dogajanja v Next Day je do potankosti ne le režiran, temveč tudi koreografiran; skupinica otrok, ki se plazi, skače, divja ali počiva na odru, je podrejena strogim smerokazom gibanja, luči in scenskih sprememb, toda to je le ena raven nadzora nad njimi. V navzven sicer strogo organiziranem scenosledu si otroci svojo svobodo vzamejo in priborijo kot »liki«, ki pa ne bežijo stran od svojega pravega jaza, ampak ga poskušajo čim bolj izživeti. Od tod odrska in sporočila razgibanost v najširšem pomenu. Quesnejev koncept otroke kakor da sprevrženo, a režijsko izjemno senzibilno vstavlja v »odrasle« situacije, v kapitalistično miselnost, v »skulirano« in v živo izvajano rock glasbo, v spakovanje in sprenevedanje. V usta jim polaga besedišče starejše generacije, z njimi uprizarja puhoglave tv-reklame, jim nalaga vsakodnevne neoliberalistične naloge, skratka, pomika jih v zrel svet in nadzorovani sistem bivanja, vse to pa se – tako se zdi – z interpretacijo otrok, ki je vseskozi igra/igrarija, presenetljivo pokaže v svoji pravi luči, nekakšni razvojni nedonošenosti in neodgovornem vedenju.

Zgodovinska podoba Argentine

V argentinski predstavi Mi vida después (v režiji Lole Arias) šest protagonistov, rojenih v času diktature 1967–1983, v fragmentarnem in medsebojno prepletajočem se tempu odstira življenja svojih staršev, s čimer prek rekonstrukcije njihovih intimnih in profesionalnih profilov sestavljajo tudi širšo, zgodovinsko refleksijo na omenjeni čas. Posamezni portreti staršev so skrajno dramatični, pripovedovani sentimentalno, drugi precej hladnokrvno in odmaknjeno, nekateri že skoraj posmehljivo, drugi s krivdo. Z dokumentarnim gradivom (fotografije, pisma, video in zvočni posnetki) nastopajoči zgradijo podobo preteklosti, kakor jo skozi dane vsebinske materiale vidijo in razumejo sami, zato je verodostojnost vprašljiva, pa vendarle nepomembna. Retrospektive namreč segajo v čas prelomnih političnih, gospodarskih in kulturnih premikov in gre bolj za to, da se skozi »intimna« pričevanja izriše zgodovinska podoba Argentine. Vpogled v družbeno preteklost je torej kot sproti nastajajoča opomba, vzporedni komentar osebnih pripovedi. Razpadle družine, medsebojno nezaupanje in boleče laži staršev so bile posledica surove diktature, zato je projekcija šestih osebnih zgodb tako rekoč stranski učinek takratnega delovanja države, je možni mikrosvet, ki lahko ponazarja reprezentativni vidik celotnega režima.

Civilizacijski trailer

Eno od različic, kako svet ponazoriti z nizom izbranih filozofskih, političnih, verskih in aktivističnih govorov, je skozi deklarativni format dogodka uprizoril nizozemski performer Valentijn Dhaenens. Z odlično veščino glasovnega imitiranja in odmerjenim občutkom za cinizem, komičnost in resnobnost svojo kompilacijo govorov Sokrata, Goebbelsa, Perikleja, Luthra Kinga, Reagana, Osame bin Ladna, G. W. Busha idr. oblikuje kot svojevrsten trailer razvoja civilizacije od antike do danes. Inteligentno povezovanje med posameznimi izjavami nategne večtisočletni časovni in tematski lok, v njem pa podčrta karakternost, ki je človeku vpisana v obstoj od pamtiveka; sla po imetju, maščevanju, oblasti in moči. Če so določeni avtorji govorov preveč oddaljeni za našo identifikacijo, pa tisti, ki so aktualni (oziroma smo jih tako ali drugače doživeli tudi sami), vnesejo ključni sunek streznitve, ko se zavedamo, da se deklarativnost nemalokrat nadaljuje v dejanje (predvsem pri vojnih voditeljih) in da tudi »zgolj z besedami« včasih ni šale.