Tiskane izdaje
Gledališki festival Tampereen Teatterikesä letos gosti tudi slovenske gledališčnike. Ljubljanska Drama se predstavlja z najboljšo predstavo lanskega Borštnikovega srečanja, Ponorelo lokomotivo v režiji Jerneja Lorencija. Poklicali smo ekipo Drame, ki ima za sabo prvi festivalski nastop. Oglasil se nam je Jernej Pristov, ki je v gledališču odgovoren za stike z javnostjo.
Slovenska gledališča veliko gostujejo po tujih festivalih, v čem je torej finski poseben, drugačen, kako je prišlo do dogovora in kdaj?
Gledališki festival v Tampereju velja za enega najuglednejših in najstarejših gledaliških festivalov v Evropi in je največji in najpomembnejši v Skandinaviji. Zagotovo je poseben po kakovostnem programu, ki poteka v petih sklopih, kjer bi morda izpostavili glavni program oziroma predstave domačih in mednarodnih gostov (uvrstitev na festival je za gledališča, gledališke skupine in posamezne umetnike visoka čast, zato se zelo želijo vračati na festival) ter številne žanrsko zelo pestre dogodke, ki gledališče povezujejo z glasbo, plesom, poezijo in drugimi izraznimi formami.
K sodelovanju vabijo tudi amaterske ustvarjalce in jim pomagajo pri pripravi projektov v okviru festivala ter si nasploh prizadevajo involvirati v festivalsko dogajanje čim več prebivalcev mesta. Lani je festival samo v enem tednu, kolikor traja, skupno pritegnili skoraj 93.000 obiskovalcev (Tampere ima okoli 220.000 prebivalcev). Zanimiv je podatek, da je le tretjina izdanih vstopnic plačljivih, za ostale prireditve pa so brezplačne. Na Finskem je gledališče zelo priljubljeno in nekako velja, da je dostopnost gledališča osnovna pravica vsakega državljana.
Ponorela lokomotiva je pravzaprav najboljše, kar je slovensko gledališče predstavilo lani. Ponorelo lokomotivo si je na 48. Borštnikovem srečanju ogledal Mikko Roiha, eden izmed selektorjev Gledališkega festivala v Tampereju. Takoj po ogledu predstave nam je prišel čestitat in povedal, da česa tako posebnega še ni videl in da bo predstavo priporočil ostalim kolegom selektorjem. Nekaj tednov po prejemu velike nagrade na Borštnikovem srečanju smo prejeli povabilo izvršne direktorice festivala Hanne Rosendahl.
Kakšen je bil sinočnji odziv finskega občinstva?
Občinstvo je prvo predstavo spremljajo z velikim zanimanjem. Odzivi so bili zelo dobri, obiskovalci so jo opisovali z besedami: intenzivno, hkrati zabavno in ganljivo, nekaj povsem drugačnega, odlična igra izjemnega ansambla. Na prve kritike še čakamo, saj jih lokalni časopisi tako kot pri nas objavijo z nekajdnevnim zamikom. Vsekakor pa je slovensko gostovanje vzbudilo veliko zanimanja, kar dokazuje tudi podatek, da je osrednja napoved festivala v osrednjem in najpomembnejšem finskem dnevnem časopisu pripadla intervjuju z Jernejem Lorencijem in predstavitvi Ponorele lokomotive.
Kaj pa so povedali drugi gledališki glasovi iz gostujočih držav?
Festival letos naslavlja vprašanje, kaj označuje finsko gledališče. Kot odgovarjajo organizatorji, so skozi izbor uprizoritev skušali ujeti »finskost«, v izv. Finnishness, lastnost, katero naj bi označevala predvsem dinamičnost in kompleksnost finskega gledališča v strmenju ustvarjanja platforme za raznolikost in tudi kontradiktornost ustvarjalnih glasov. Poleg najboljših domačih uprizoritev gostijo uprizoritve iz Turčije, Nizozemske, Kanade, Estonije in, kot prvič, tudi Slovenije.
O Fincih nekaj vemo; da imajo radi savne, Paasilinno, jezera, vodko, da je v mestu Tampere Nokia ... Kaj pa gledališče?
Finci zelo cenijo gledališče, ki ga državne in mestne oblasti kljub krizi in zmanjševanju sredstev še vedno precej dobro podpirajo. Gledališče je s svojo razvejano mrežo po celotni državi, mnogimi gledališči na prostem ter številnimi in raznovrstnimi amaterskimi gledališči percipirano (in je tudi v praksi) osnovna pravica vsakega Finca.
Da je gledališče na Finskem zares zelo popularno, dokazuje, da ima okoli 150 profesionalnih, amaterskih, javnih in zasebnih gledališč nekaj manj kot 5 milijonov obiskovalcev, Fincev pa je npr. 5,4 milijona. Gledališki festival v Tampereju poteka že 46., kar ponovno dokazuje, da za njim stojijo celotno mesto, Finska in Skandinavija. Festival povezuje in združuje nacionalna in mestna, velika in manjša gledališča, manjše gledališke skupine in ustvarjalce drugih performativnih umetnosti.
V Tampereju imajo pet javno podprtih gledališč, na celotnem finskem ozemlju pa 57 gledališč financiranih s strani države in mest. Okoli 40 dodatnih gledališč vsakoletno dobi podporo države in pristojnega mesta za celotno leto. Nato imajo še okoli 50 gledališč, ki niso neposredno financirana s strani države in mest, ampak projektno oz. ustvarjalci osebno (štipendije) pred Centra za promocijo umetnosti, ki pa ga seveda tudi financira javni proračun.
Drama je torej na poti ... kam pa naslednjič?
V Drami si prizadevamo, da bi kot osrednje slovensko narodno gledališče čim več gostovali in čim bolje mednarodno predstavljali slovensko gledališče in kulturo. Za nekatera gostovanja dobimo vabila, druga so plod prijav na mednarodne festivalske razpise, tretja pa izmenjav med gledališči. Seveda našo zmožnost gostovanj pomembno definira finančni okvir - za ta namen na žalost ne prejmemo veliko sredstev -, zato moramo biti zelo iznajdljivi. Želeli bi si, da bi v bodoče prejeli več sredstev za ta namen, saj je mednarodno zastopanje slovenskega gledališča eno od naših osrednjih državniških poslanstev.
