Tiskane izdaje
»Kaj mislim o ljubezni? V glavnem ne mislim nič. Rad bi vedel, kaj je ljubezen, a ker sem znotraj nje, vidim njeno bivanje, ne njenega bistva.« - Misel Rolanda Barthesa iz njegovega dela Fragmenti ljubezenskega diskurza bi lahko bila eden izmed interpretativnih povzetkov projekta Četrtek v režiji Nine Šorak in dramaturgiji Zale Sajko, ki je nastal pod okriljem rezidence skupine G-FART v Gledališču Glej.
Naslovitev projekta je sicer nezavezujoča; je naslov pesmi, ki je vzbudila tesnobo, in če je tesnoba kje res doma, je to v doživljanju in razvijanju zaljubljenosti oziroma ljubezni. Razsekani strukturi Barthesovega dela, v katerem avtor skozi razdrobljene sestavke s poglobljenim analitskim in izkustvenim pogledom pridrži nabrušeno ogledalo našim ljubezenskim odnosom (do katerih je neizprosno krut, in vendar le iskren), sledi tudi uprizoritvena dramaturška shema.
Zapisan citat se navezuje na postavitveno potezo, s katero v Barthesovo antologijsko delo ekipa ne vstopi »akademsko«, deklarativno, recitalno, ampak v maniri spreobrniti teorijo v pragmatizem v njegovi najberljivejši obliki. Ravno prav razposajeno spontana Nika Rozman in Stane Tomazin prevzameta vlogo prototipskega zaljubljenega para, ki je neprestano v akciji; v osvajanju, zmerjanju, spogledovanju, otipavanju, zamerah in kar je še tovrstnih komplementarnih variant.
Sta torej »v« zaljubljenem stanju (z izjemo nekaj namernih citiranih, »filozofskih« izstopov) in neprestano zverižena s čustvi: najprej v dvoumnem tipanju, nato lovljenju in izmikanju ter naposled vprežena v skupnost, v enost, v obsedno stanje, ki na koncu prekipi in je izvrženo v negotovo sklepno zarezo.
Onadva, ki sta obenem mi vsi, ne vidita bistva svojega »blaženega« stanja, ga krčevito čutita, ne pa tudi zares razumeta. In mi, kot občinstvo, se bebčkastim prizorom smejemo, čudimo tej visoki stopnji naivnosti in zaslepljenosti, nadrejeno ocenjujemo njun otročji nivo obnašanja, morda nezavedujoč se, da smo lahko sami prav isti moment nekomu v realnem življenju objekt posmeha in nepoboljšljiva ljubezenska žrtev.
Ne le interpretirati tako kompleksnega dela, kot so Fragmenti ljubezenskega diskurza, ampak ga tudi avtorsko premestiti na oder, je več kot pogumna in izvirna gesta, ki je to pot prijetno zaživela v svoji duhovitosti, razbremenjenosti in komunikativnosti z realnostjo vsakdana, spodmaknil pa se ji je občutnejši sunek ostrine prežeče grozljivosti onstran ljubezenskih ekstaz, ki lahko vsak trenutek preseka idilo.
