Nagrada Prešernovega sklada: Janusz Kica, gledališki režiser

Nagrado prejme za režiji Kafkovega Gradu in Cankarjevega Pohujšanja v dolini šenflorjanski.

Objavljeno
05. februar 2016 19.04
Ženja Leiler
Ženja Leiler

Ali sodobno gledališče opušča svojo dimenzijo vzporedne realnosti in se preveč osredotoča na angažiranost, celo agresivni aktivizem? Na to vprašanje, postavljeno ob njegovi mariborski režiji Cankarjevega Pohujšanja v dolini šentflorjanski novembra 2014, je Janusz Kica odgovoril: »Razmišljujoč človek ne potrebuje gledališča, da se zaveda stvarnosti, dovolj je, da prebira časopise. Mene zanimajo vprašanja lepote same po sebi, resnice in predvsem polje duhovnosti.«

Ob lanski postavitvi ­Kafkovega Gradu v ljubljanski Drami pa se je v gledališkem listu vprašal, ali »je v dvorani sploh še javnost«, ali »javnost sploh še obstaja«, ali »še vemo, za koga delamo gledališče, kdo je naša publika«.

Ti misli, nastali ob uprizoritvah, za kateri prejema nagrado Prešernovega sklada, nazorno izluščita kvintesenco njegovega ustvarjalnega kreda. Gledališče že samo po sebi odpira moralna in etična vprašanja, zato ni potrebe, da bi vdirali vanj z neposrednim družbenim angažmajem ali celo agitacijo. Po drugi strani Kica gledališča ne uprizarja zaradi gledališča samega, temveč za gledalca. Zanj je vprašanje, kako uprizoriti posamezno besedilo, enako pomembno vprašanju, ali je danes v gledališču sploh še mogoče govoriti o elementarnih stvareh.

V Vroclavu rojenega Janusza Kico imamo, tako kot Poljaki, Nemci, Avstrijci in Hrvati, za svojega tudi pri nas. Ne brez razloga: v zadnjih dvajsetih letih je z več kot tridesetimi režijami močno zaznamoval sodobno slovensko gledališče in mu marsikdaj postavil nepresežene standarde. »Prva srečanja so vedno silovita. Lahko so tudi usodna. Tako kot v ljubezni. Če fasciniranost, radovednost in upanje ne zbledijo niti z minevanjem časa, lahko to vodi k dolgotrajnemu ­odnosu,« se spominja svojega vstopa v slovensko gledališče.

»Moje prvo delo v Mariboru, kamor sem prišel na povabilo Tomaža Pandurja, je bilo kot prva ljubezen. Vsaj z moje strani. Tam sem naletel na visoko motiviran ansambel.« Kici popolnoma tuj jezik, a nenavadno ekspresiven, in brezpogojna predanost igralcev, osvobojena sleherne nečimrnosti, sta ga presenetila. »V meni so vzbudili željo, da bi se še vrnil v Slovenijo, da bi tu še delal.«

Tega obdobja z začetka devetdesetih let se spominja kot časa, ko je »vse kazalo na evforijo in afirmacijo gledališča, ki je bilo tedaj močno in je verjelo v svoje globoko poslanstvo. Pomembnost gledališča je bila veliko bolj samoumevna, kot je danes.«

Ljubezen na prvi pogled je seveda močna, pravi Kica, a »umetnost je v tem, kako jo obdržati in poglobiti, kako poskrbeti, da strast in privlačnost ne bosta zamrli. Niti v težkih časih. Lahko rečem, da sem imel doslej strašansko srečo, ki meji na čudež.« Zanj je v gledališču najpomembnejši igralec.

»Zelo hitro sem doumel, da imajo slovenski igralci lastnosti, ki redko ali skoraj nikoli ne morejo soobstajati. Na eni strani je to neposreden odnos z jezikom, ki je sicer zelo značilen tudi za nemško gledališče. Na drugi je tu blaga melanholija, oblika žalovanja navznoter, ki jo danes večinoma najdemo pri slovanskem gledališču. Govorim o nadarjenosti, ta je očitna. Kratko in jedrnato: v Sloveniji tako rad delam prav zaradi igralcev.«

Na nagrade gleda »nekako zmedeno«.­ Toda to priznanje doživlja kot posebno čast. »Že dejstvo, da bodo s to nagrado počastili nekoga, ki ni Slovenec, doživljam kot pomenljivo znamenje kulturne­ odprtosti. Vem, da brez mojih slovenskih igralcev te nagrade ne bi dobil in upam, da se je veselijo z mano.«