Nagrada Prešernovega sklada: Rosana Hribar, Gregor Luštek

Začela sta kot plesalca, ki sta postala par. Njun prvi duet se je zgodil v predstavi Matjaža Fariča Posvetitev pomladi leta 1996 na odru Cankarjevega doma.

Leta 2003, po petih letih intimnega razmerja, je nastal njun prvi samostojni duet, drugi pa leta 2006 z naslovom 8 let, s katerim sta osvojila prvo nagrado na beograjskem mednarodnem tekmovanju. Nato sta se odločila, da bosta plesne duete pripravila vsaki dve leti in v naslovu zapisala dolžino ustvarjalnega in partnerskega razmerja.

Z duetom 10 let sta se vrnila z gostovanj s kupom nagrad: na mednarodnem tekmovanju za koreografe v Hannovru sta prejela­ drugo nagrado žirije in nagrado kritike, na mednarodnem koreografskem tekmovanju­ v Ludwigs­hafnu drugo nagrado.

Sledil je Duet 012 z nagrado za najboljšo predstavo slovenske bienalne plesne platforme Gibanica in Župančičevo nagrado, vseevropska plesna mreža Aerowaves pa jo je med 582 plesnimi predstavami uvrstila med dvajset najboljših v Evropi.

Leta 2013 je nastal duet, ki nosi številko 14. Začne in konča se s strastnim argentinskim tangom, v zvočnem loopu komada Por una cabeza, vmes pa se potopita v tišino, v kateri se odvijejo vse poti in stranpoti odnosa, od tenzij do miline, od konfliktov do harmonije, nežnosti in grobosti, skozi virtuozni ples in elementarno sožitje dveh teles.

»Tango je kliše za strast in čustva. In hotela sva nekaj klišejskega. V plesu sva iskala strast, ki jo hočeš plesati, dokler ne umreš,« je pojasnila Rosana. »Tango se osredotoča na odnos. Ta strast, ta ples je zgoščen na dve osebi. Ni okolice. Ni motenj ... Popolnoma si povezan,« je dodal Gregor.

Oba sta rojena leta 1973 v Novem mestu, od koder prihaja tudi sloviti slovenski plesni in koreografski par Pie in Pina Mlakarja, ki sta neločljivo delovala 73 let in skupaj koreografirala petdeset baletov. Po perfekciji umetniškega izraza veljata za njuna dediča. »Nad Mlakarjema sva se navdušila (pre)pozno,« pojasnjuje Rosana. Pino si je ogledal njun prvi duet Edino ime rože je Ana, ki sta ga odplesala v Novem mestu leta 2003. Bil jima je naklonjen, le liričnosti jima je po njegovem manjkalo.

»A liričnosti si midva, takrat res mlada in nadobudna, nisva niti želela,« pravi Rosana. »Zdaj, v zreli dobi, je zgodba povsem drugačna.­ To, kar sva midva odkrivala v plesu danes, sta Mlakarja plesala že leta 1939. S tem ne mislim na gibalno formo, temveč na esenco plesa. Tako je zorela ideja, da se z njima soočiva po svoje. To sva storila v predstavi Korak v dvoje po Pii in Pinu.« Premiero je doživela leta 2012.

Duet, ki nosi številko 16, sta v Plesnem teatru Ljubljana, svojem domicilnem­ gledališču, odplesala letos januarja. »Kako visoko se bodo te številke povzpele, je odvisno predvsem od najinega zdravja in moči,« pravi Rosana. Nedavno sta vstopila v štirideseta leta, ko so telesa plesalcev že zaznamovana s poškodbami, slabo regeneracijo in utrujenostjo.

»Kondicija ni problem, to imaš še pri šestdesetih in več,« pojasnjuje Rosana. »Najtežje se je sprijazniti z dejstvom, da nekaterih elementov ne moreš (ne smeš) več izvajati. A tudi v tem je nekaj dobrega, saj tako odkrivaš druge kvalitete in nivoje izražanja, ki niso nujno slabši samo zato, ker jim manjka akrobatska nota.«