Največja hudobija Ivana Cankarja

Nocoj v Cankarjevem domu premiera koprodukcijske uprizoritve znamenite Cankarjeve farse Pohujšanje v dolini šentflorjanski v režiji Eduarda Milerja.

Objavljeno
26. januar 2018 14.37
Ženja Leiler
Ženja Leiler

Devetega oktobra 1907 je Ivan Cankar svojemu založniku Lavoslavu Schwentnerju­ z Dunaja v Ljubljano poslal sporočilo, ki velja, kot poroča v opombah k Cankarjevemu Zbranemu delu Dušan Moravec, za prvo nedvoumno pričevanje o nastajanju Pohujšanja. Takole je zapisal: »Upam, da Te bo razveselilo, če Ti povem, da Ti pošljem v petek ali soboto rokopis farse v treh aktih z imenom 'Pohujšanje v dolini šentflorjanski'. Stvar je največja hudobija, kar sem jih doslej napisal. Glede cenzure se nekoliko bojim, ampak upam, da ne bo nič hudega.«

Cenzure ni bilo. Sredi decembra je bila knjiga natisnjena, že 21. decembra je bila farsa uprizorjena na odru ljubljanskega Deželnega gledališča. Tako kmalu po nastanku besedila, razen njegove zadnje dramske pesnitve Lepa Vida, ni bila uprizorjena nobena Cankarjeva drama ne prej ne pozneje. Pa tudi napisana ne – zanjo je potreboval štirinajst dni.

»Nekoliko nervozen bom ob tej uprizoritvi, ker (ne zameri mi) smatram to delo zdaj zmirom bolj za eno svojih najvišjih in bi bil naravnost nesrečen, če bi bilo na odru pokvarjeno,« je Cankar še pisal Schwentnerju. A nervoza je bila odveč. Dvorana je cepetala od navdušenja. Cankar, ki je sodeloval tudi na zadnjih vajah, se je iz intendantove lože zadovoljno klanjal ovacijam. Obenem je nekaj dni pred premiero kar točno napovedal, kako se bo odzvala kritika: »Zdaj sem zelo radoveden, kako bo. – Najbrž bo raztrgana stvar od obeh strani, od klerikalne in liberalne; baš zato bi bil rad tam.«

Tako zanič, da ocena ni mogoča

Vodilni liberalni časnik Slovenski narod farse sicer ni povsem odklonil, do uprizoritve in igralskih kreacij je bil relativno naklonjen, smer Cankarjeve satirične osti pa je videl samo v sebi nasprotnem, »pobožnjakarskem« taboru. Kritika v katoliškem Slovencu pa je bila uničujoča. Pravzaprav sploh ni bila kritika, saj je pisec Franc Terseglav menil, da je Pohujšanje tako zanič, da o njem ocene sploh ni mogoče napisati. »Mi nimamo povoda smatrati Cankarjevih vsakokratnih ekstravaganc za literarne posebnosti; to je takorekoč njegova osebna stvar, ki nam nič ni mar. S tem smo s 'Pohujšanjem' opravili in resnično nam je žal, da to ni delo, o katerem bi se mogle pisati ocene.« 

Jacinta v upodobitvi Maše Kagao Knez. Fotografije: Peter Uhan.

 

Nad uprizoritev, ki je imela v Deželnem gledališču le dve ponovitvi, se je bolj s pamfleti kot resnimi ocenami spravila tudi večina drugih, manjših časopisov in revij. Fran Govekar je v Slovanu označil Pohujšanje za konfuzno delo brez dramskega zapleta. »Očividno je bilo, da so gledalci videli na odru predpustno burko, velezabavno glumo, da pa nihče ni videl satire ali farse ter da nihče ni občutil udarcev, ki so leteli nanj z odra doli. To je dokaz, da je dramatik svoj namen docela zgrešil in da je šibal sence, kar ni bolelo prav nikogar.«

Štacunar in Štacunarka – Gašper Jarni in Rosana Hribar.


Cankarjev bič je škorpijon

Le redki, med njimi socialistični Rdeči prapor, so bili Cankarjevi farsi, polemizirajoč z drugimi zapisi, naklonjeni. Odločen zagovor Pohujšanja, v katerem se je odzval na druge kritike, je v literarnem mesečniku Ljubljanski zvon napisal Vladimir Levstik. Pohujšanje je »ostra, strupena, besna satira na slovenske literarne in umetniške razmere, in če priznavamo, da je pravična in zaslužena, bomo rekli, da je strašna. Pene, ki so bruhnile nanjo, so priznanje in so logično tisti uspeh, ki ga je avtor pričakoval, bolje rečeno: hotel. Cankarjev bič je škorpijon, pa najsi pada v hiperbolah in parabolah, ali naravnost, v premi črti, ki je umevna tudi povprečni bistroumnosti.«

Levstik, dejansko eden redkih Cankarjevih sodobnikov, ki je razumel intenco Pohujšanja, je potem nadaljeval: »V 'Pohujšanju' je seveda vse simbolika; za vsem se skriva globlji zmisel: za nemoralnostjo Šentflorjančanov, za očetovstvom rodoljubov, za njih suženjskim kotavom, ki ga naposled narede čudesni Jacinti v še bolj suženjski nestrpnosti, ki jih kmalu navda proti gospodstvu umetnika, in v himni sv. Alojzija, ki jo zapojo nazadnje v naivnem veselju nad odhodom Petra Kobarja, ki je prišel z Jacinto po svoje zmagoslavje in jih zapušča sredi svatbe, on, ki je vzkliknil že v drugem dejanju: – Za malo je umetniku, / da bi nad to golaznijo kraljéval!«

Levstik je bil tudi eden redkih, ki je navdušeno občinstvo, nad katerim so se zgražali drugi ocenjevalci, vzel v bran. »In zdaj naj še povem, da to ni kritika, ker kritike ni. Pravica publike je, da ploska ali žvižga, kar ji je drago; in pravica filozofov, da molče.«

Poleg treh ljubljanskih uprizoritev je Deželno gledališče Pohujšanje peljalo še na gostovanje v Gorico, Celje, Maribor in na Ptuj – s tem velja za največkrat uprizorjeno Cankarjevo dramsko delo v času njegovega življenja.

Dacar in Dacarka – Lotos Vincenc Šparovec in Maša Drganc.


Vse je v naslovu

Motive za Pohujšanje je Cankar že izpisal v nekaterih svojih prejšnjih novelah, ki jih je leta 1908 zbral pod naslovom Zgodbe iz doline šentflorjanske. Gre zlasti za novele Razbojnik Peter, V mesečini ter Mrovec in njegova slava. Zaradi svojih simbolističnih, tudi grotesknih potez, je Pohujšanje obveljalo za kompleksnejše in manj razumljivo delo od njegovih prejšnjih, bolj realističnih dram, kot so Jakob Ruda (1900) ter komediji Za narodov blagor (1901) in Kralj na Betajnovi (1902).

Bistvo Cankarjeve farse je postavljeno že v naslov. Pohujšanje, ki se v drami konkretno nanaša na svetohlinstvo, prikrito poželenje in spolnost, simbolizira (Cankarjevo) umetnost. Dolina šentflorjanska pa seveda meščansko in malomeščansko Slovenijo pisateljevega časa. Na konkretni ravni se Šentflorjanci v farsi skrivoma predajajo pregreham, ki jih uteleša nezakonski otrok, pred leti najden pod vrbo, njegov oče pa bi bil lahko vsak, od župana do cerkovnika. Ta greh prikrivajo z navidezno ponižnostjo in vdanostjo. In s tem skrivnim grehom ter svojo prelestno Jacinto jih začne izsiljevati umetnik in razbojnik Peter.

Na simbolni ravni so Šentflorjanci tako tisti, ki umetnosti ne razumejo, jo odklanjajo in so v odnosu do svobodnega in ustvarjalnega posameznika konfliktni in čistunski. Ironična ost Cankarjeve farse je tako zgrajena na nasprotju med skritimi poželenji in strastmi Šentflorjancev in trudom, da bi se ubranili pohujšanja, ki bi njihovo moralno hipokrizijo razkrinkal.

Županja in Župan –Iva Krajnc Bagola in Primož Pirnat.


V primerjavi s prejšnjimi dramskimi deli je Cankar ohranil nekatere svoje značilne ideje, kot je satira moralne pokvarjenosti meščanske družbe, ki ji brezsramno zavlada močna osebnost. Bistvena razlika je, da v Pohujšanju brezobzirni cinizem, ki gospoduje hlapcem in konvertitom, ni utelešen v karikiranem in seveda negativnem liku meščanskega politika ali lokalnega »kralja na Betajnovi«, ampak v umetniku, ki, kot je zapisal literarni zgodovinar Janko Kos, z domišljijsko spretnostjo vlada nad svetom omejenega meščanstva.

Pohujšanje v Cankarjevem ostrem in neusmiljenem posmehu svojim rojakom seveda ni izjema. A za to ironično in neprizanesljivo ostjo stoji tole njegovo »opravičilo«, zapisano pozneje: »Ko bi jaz tako noro ne bil zateleban v Slovenijo in slovenščino, bi mi nikoli ne prišlo na misel pisati satire. Vsak grm v Močilniku mi je ljubši od vse prostrane tujine, vsak ljubljanski smrkavec ljubši od vseh teh prijaznih, tujih ljudi. Toda žalost je, da človek ne more pokazati svoje ljubezni drugače, nego z zasmehom in s hudo besedo. Mislim, da je to prirojeno, kakor izvirni greh. In tudi maščuje se, kakor izvirni greh.« – In tudi ta ljubezen, ki ni bila retorična, je takratno slovensko literaturo, tematizirajoč kulturno, moralno in socialno tradicijo, iz katere je nastala, postavila na evropsko raven.

 

Naslovnica prve izdaje, ki jo je opremil Hinko Smrekar.

 

Znane replike

Župan: Doline šentflorjanske ni blagoslovil Bog zato, da bi redila in pitala umetnike, tatove, razbojnike in druge postopače. Dolina šentflorjanska je živela brez umetnikov doslej, pa bo izhajala tudi poslej! Mi vemo, kar vemo: da je umetnost zakrpana suknja nečistosti in drugih nadlog.

Peter: Pa pridem v to dolino šentflorjansko - glej, sami sužnji, hlapci in tlačani - drhal! Zamalo je umetniku, da bi nad to golaznijo kraljeval?

Peter: Dokler sem hrepenel, sem bil umetnik; zdaj ne hrepenim več.

Peter: O domovina, ti si kakor vlačuga: kdor te ljubi, ga zasmehuješ!

Zlodej: - kaj bi pohujševal, kjer je že vse pohujšano, kaj bi točil in silil, kjer je že vse pijano?