Tiskane izdaje
Montblanc Young Directors Award je uraden naslov najbolj mikavne gledališke festivalske prireditve v Salzburgu.
Kako tudi ne, saj se večinoma mlada in mednarodno manj znana gledališča z mladimi in celo najmlajšimi režiserji potegujejo za prestižno nagrado »najboljši mladi režiser«, ki v denarju obsega deset tisoč evrov ter posebej izdelano unikatno nalivno pero, vredno še precej več, saj je okrašeno z biseri oziroma diamanti.
Tako pero in nagrado je pred leti prejel naš režiser Sebastijan Horvat za režijo Bartolovega Alamuta ob gostovanju Drame SNG Ljubljana v Salzburgu z obveznimi štirimi tekmovalnimi predstavami.
Letošnji nagrajenec je mladi francoski režiser Nicolas Charaux, ki se je v Salzburgu predstavil z noviteto Slovo (Der Abschied) Walterja Kappacherja (r. 1938 v Salzburgu).
Drama govori o zadnjih dnevih pesnika Georga Trakla. Poudarek je na Traklovi trpeči duši, potem ko je občutljivi umetnik prestajal grozote prve svetovne vojne na fronti v Galiciji že leta 1914, kar ga je pri komaj sedemindvajsetih letih pripeljalo do poskusa samomora ter zatem hospitalizacije v krakovski bolnišnici, kjer je že čez nekaj dni umrl, potem ko je zaužil preveliko dozo kokaina.
Odločitev poznavalcev
Žirijo za to tekmovanje vedno sestavljajo veliki poznavalci gledališča (igralka Julia Gschnitzer, režiser Georg Schmiedleitner, Jürgen Flimm, ustanovitelj tekmovanja in umetniški direktor berlinske Državne opere), predstavniki salzburškega festivala (predsednica Helga Rabl - Stadler) in spremljevalci, med njimi slavni galerist Thaddaeus Ropac (ki je, mimogrede, slovenskega porekla).
Čeprav je na tiskovni konferenci ob razglasitvi zmagovalca vodja gledališkega programa Salzburškega poletnega festivala, švedski režiser Sven-Eric Bechtolf, pohvalil vse štiri nastopajoče in tekmovalne predstave ter težavnost odločitve (to rečejo vedno), se zdi, da je prevagala režija psihološko zahtevne novitete, za katero seveda še ni režijskega in interpretativnega vzora, poleg tega gre za avstrijsko noviteto in potemtakem še za dodatno afirmacijo sicer zelo znanega dramatika in njegovega subjekta, to pa je slavni Trakl.
Preostali trije režiserji v tekmovanju so bili Srb Miloš Lolić s tragedijo v treh dejanjih Šepavec (Hinkemann) Ernsta Tollerja v koprodukciji z gledališčem iz Düsseldorfa, angleški režiser Alexander Scott s kabaretom Orfej (Orpheus), v sodelovanju z gledališčniki Little Bulb Theatra iz Londona in osmimi glasbeniki. Zgodba govori o Parizu okrog leta 1930, ko sta tam nastopala slavni francoski jazz kitarist Django Reinhardt (v vlogi Orfeja) na poti k Evridiki – pevka Yvette Papin, tako da je šlo bolj kot ne za oživitev pariškega glasbenega gledališča omenjene dobe.
36.566 dni
Tretji je bil obsežni kolektiv Inštituta Thomasa Bernharda za igro in režijo ter scenografijo oddelka salzburškega Mozarteuma (univerze). Skupaj so pripravili predstavo 36.566 dni, ki govori o obdobju med letoma 1914 in 1918. Kaj pomeni ta številka? Natanko toliko dni je minilo med sarajevskim atentatom na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in salzburško premiero 8. avgusta 2014. Delo tako vzpostavlja dokumentarni lok med prvo svetovno vojno in sedanjostjo. Režiser te v bistvu študentske predstave je bil Hans-Werner Kroesinger.
Jürgen Flimm je kot ustanovitelj tega svetovnega tekmovanja izrazil veliko zadovoljstvo, da jim je uspelo v trinajstih kontinuiranih letih uprizoriti kar 51 gledaliških del ansamblov iz 23 držav in štirih celin. Tekmovanje so vodili Jürgen Flimm (2002–2004), Martin Kušej (2005–2006), Thomas Oberender (2007–2011) in Sven-Eric Bechtolf (od 2012).
Ves čas je sponzor slavni izdelovalec nalivnih peres, ki pa očitno niso več tako popularna oziroma mlada generacija z nalivnim peresom ne piše več. Njihov predstavnik Christian Rauch na razglasitvi rezultatov tega seveda ni rekel, a to vemo sami. Bati se je, da odslej tekmovanje ne bo potekalo vsako leto, ampak vsako drugo!
