Namišljena resnica kot duet giba in glasu, plesalke in tolkal

Nomadstvo, ki ga plesalka uprizarja kostumirana v plašč in z elegantno črno torbo, je predvsem metafora za »notranje« premike razcepljenega ženskega lika.

Objavljeno
18. september 2013 16.43
Mojca Kumerdej
Mojca Kumerdej

Predstava Namišljena resnica v Stari elektrarni, pod katero se podpisujeta koreografinja, režiserka in avtorica besedila Maja Milenović Workman ter plesalka, avtorica ideje in sokoreografinja Tina Dobaj Eder, je duet giba in glasu, plesalke in tolkal (Andrej Hočevar), ki jo občasno spremljajo z obrobja prizorišča, obenem pa duet plesalke in občinstva, ki se po navodilih hostese premika po prizorišču ter sledi nastopajočim z različnih zornih kotov.

Tema identitetne razpršenosti in razpetosti med kulturna okolja je tudi izkustveno blizu ustvarjalkama, razpetima med Slovenijo in tujino - Maja Milenović Workman desetletja deluje zlasti v ZDA, Tina Dobaj Eder veliko ustvarja po Evropi -, toda nomadstvo, ki ga plesalka uprizarja kostumirana v plašč in z elegantno črno torbo, je predvsem metafora za »notranje« premike ženskega lika, ki je razcepljen na zunanjo telesno pojavnost in notranji glas, s katerim je v napetem, celo konfliktnem dialogu.

»Glas« visoko nad plesalko in občinstvom uteleša Ayana Workman, ki interpretira poetično besedilo kot spoken poetry ter izreka tisto, kar protagonistka doživlja kot lastno tujost. Urbana, zrela ženska, sicer »svobodna in izobražena«, se v domnevnem polju svobodne izbire vsakič znova ujame v lastno »notranjo« past; nobene podobe, s katerimi igra družbene vloge, ne prepozna za »avtentično svojo«, v vlogah, ki jih z željo po všečnosti igra za druge in s tem tudi zase, je vsakič zev, skozi katero se izmuzne ljubezen, bližina z drugim, in skoznjo predvsem odteka čas ter pušča sledi (tudi telesnih) sprememb.

Predstava je režijsko zasnovana­ kot arhitektura vsebinskih polj - Strah naprodaj, Ujeti sebe, Ambivalentne­ usluge, Moja nova obleka ... -, na katerih plesalka bodisi skozi gibalno intenzivne, med drugim ponavljajoče se sekvence bodisi izgubljeno statična predeluje­ omenjene vsebine z »zunanjim glasom«.

Pri tem se z vsakim dialogom pomakne v še večjo samost in osamljenost, do zadnje sekvence - Spomin na mojo kraljico -, ko na vprašanje Glasu, kaj si želi narediti, odgovori: Se neham pretvarjati. Slednje gre bolj kot prekinitev prevzemanja namišljenih vlog razumeti v smislu, da neprijeten tuj glas prepozna kot svoj lasten, spodletelo iskanje in prevzemanje identitet pa kot svojo pravo identiteto.

Nenehno intenzivna Tina Dobaj Eder je plesno in igralsko izvrstna ter tudi z obraznim izrazom ne oziraje se na dinamičnost oziroma statičnost­ sekvenc prepričljivo uprizarja razcep, v katerem se izgubljenost spodvije v iskanje, smeh v jok, infantilnost v zrelost in strah pred spremembami v sprijaznjenost ter pomiritev.