Nana Forte: Usodo slovenske Cerkve sem vzela zelo zares

Avtorica glasbe za Igro o Antikristu je hotela prikazati stiske, konflikte, priznanje, odrešenje.

Objavljeno
23. oktober 2014 18.24
Jela Krečič, kultura
Jela Krečič, kultura

Jutri bo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma dolgo pričakovana premiera Igre o Antikristu, ki jo umetniška ekipa Was ist Maribor? v produkciji Maske ustvarja skupaj s priznanimi opernimi solisti, z zborom Slovenske filharmonije, tolkalisti, organistko, igralci in otroškim pevskim zborom.

Za to delo o propadu mariborske nadškofije je glasbo napisala Nana Forte. Z večkrat nagrajeno in uveljavljeno skladateljico smo med drugim spregovorili o predstavi, o delu mladih skladateljev danes in o položaju glasbe v današnjem svetu.

Kako ste pravzaprav začeli sodelovati z ekipo Was ist Maribor?

Začelo se je lani poleti, ko so me povabili k sodelovanju, verjetno zaradi mojih referenc na področju vokalne glasbe, saj so si zamislili predstavo v obliki oratorija, torej, da bi bil ves tekst uglasbljen. Sestali smo se, predstavili so mi koncept, tematiko, libreta tedaj še ni bilo. Ideja me je takoj pritegnila, ker si želim soustvarjati projekte, kjer z glasbo lahko prispevam k opozarjanju na stanje družbe v kateri živimo.

Z glasbo, kot čisto abstrakcijo, težko konkretno tematiziraš izven glasbeno tematiko in ljudjem vsiljuješ, kaj naj v glasbi slišijo. Če pa se glasba združi z besedo in vizualnim aspektom na odru, pa dobi neko drugo sporočilnost, ki je veliko bolj direktna. Včasih si želim pisati glasbo, osvobojeno zemeljskih spon, spet drugič pa me bolj povleče k komponiranju glasbe v navezavi z določeno tematiko.

Kako konkretno ste se lotili Antikrista?

Na začetku leta sem dobila v roke tekst, ki nikakor ni pisan kot operni libreto, ampak je sestavljen predvsem iz dejanskih izjav glavnih akterjev v zgodbi mariborske nadškofije. Sprva se mi je zazdelo skoraj nemogoče nekaj takega uglasbiti in predvsem odpeti, saj je tekst namreč vseboval cel kup podatkov, naštevanj in besed, ki jih ponavadi ne pojemo.

Pomislila sem, da bo to res težko uglasbiti, potem smo skupaj z avtorji tekst razčlenili, predvsem smo analizirali, kakšen značaj naj bi imel posamezni lik. To je bilo za moje delo bistveno. Poskušala sem se postaviti v položaj junakov na odru, torej vodilnih figur slovenske Cerkve, ne da bi se zatekla k parodiji, ampak sem njihovo usodo vzela zelo resno.

Po drugi strani je bilo treba iz dramaturgije teksta napraviti glasbeni lok, ga postaviti v časovno dimenzijo, prikazati stiske, konflikte, priznanje, odrešenje... Zato smo z avtorji teksta veliko sodelovali in se pogovarjali, iskali ideje.

Opredeljevanje glasbe je morda od vseh umetniških zvrsti še posebej nehvaležno, toda bi lahko ocenili, za kakšno glasbo gre pri tej predstavi: bolj resno, moderno ali poslušljivo glasbo?

Pisala sem tako, da bi se glasba kar najbolj zlila z besedo oziroma ji dala še večjo težo. Da bi zapisana beseda, odpeta iz ust opernih solistov in zbora, postala resnična. Da ne bi prišlo do razhajanj med vsebino teksta in vsebino glasbe. Da tekst zaradi glasbe ne izpadel absurdno. Deloma sem se opirala na sakralno zvočnost ali jo imela vsaj v podzavesti.

Tako, da glasba mestoma spominja na gregorijanski koral, približala pa sem se tudi zvočnosti cerkvenega ljudskega petja. Vsemu, kar je tekst pač zahteval in potreboval. Kakšna bolj abstraktna zvočnost pri tem delu ne bi delovala. Predstava mora biti razumljiva. Zelo sem stremela k preprostosti.

Zbor je imel zelo malo časa za študij partiture, ker so Antikrista vzeli v program naknadno. Sicer imam sloves, da znam pisati težke reči in se je zbor kar malo bal partiture, a izkazalo se je, da so tokrat zadovoljni tudi pevci.

Ali družbena situacija v Sloveniji kaj vpliva na vaše delo? Vas usmerja pri skladanju?

Hočem, da me. Kot umetnik bi bila rada aktivno udeležena pri soustvarjanju naše družbe – po zmožnostih, ki jih umetnost pač ima. Zelo spodbujam projekte, ki opozarjajo na določene družbene probleme, tudi projekte, ki hodijo po robu. V tem smislu me zelo navdihujejo umetniki kot sta Christoph Schlingensief, Joseph Beuys in podobni, z delom katerih sem se seznanila v času študija v Berlinu.

Če se osredotočiva na vaš poklic, me zanima, kako pravzaprav poteka delo skladatelja? V laični predstavi je skladatelj nekakšen Beethoven, ki zasliši celo simfonijo v glavi in jo potem samo izlije na notne liste…

Proces ustvarjanja je pri vsakem skladatelju drugačen. Ponavadi takoj zaslišim neko zvočnost, a da to zvočno sliko zapišem in jo spravim v obliko, pa terja veliko sedenja, premišljevanja.

Če dobim naročilo, hkrati s tem dobim tudi opis zasedbe, za katero naj bi pisala. Večinoma me naročniki ne omejujejo s temo ali naslovom. Tako začnem najprej razmišljati o zgodbi, o tem, kaj želim z glasbo povedati. Ponavadi je prva ideja izvenglasbena.

In ta ideja določi parametre, je neke vrste sito, skozi katerega spustim tok misli in na koncu se izkristalizira, kaj si želim povedati in kakšen glasbeni material bom uporabila. Moj način komponiranja je vsekakor kaotičen, veliko popravljam, črtam, spreminjam in večkrat imam občutek, da se na koncu stvari nekako kar same sestavijo – verjetno pa se to ves čas ustvarjalnega procesa sestavlja nekje v podzavesti.

Še pred stoletjem je bila klasična glasba veliko bolj vpeta v družbeno in družabno življenje.

Glasba ima v dandanes precej drugačno mesto v življenju ljudi, kot pa je imela pred nekaj stoletji. Danes namreč skoraj ni več prostora, kjer ne bi bilo glasbe. A obenem je vsesplošna prisotnost vsakovrstne glasbe prispevala k njenemu razvrednotenju. To se mi zdi zelo velik problem. Res ne potrebujemo glasbe v vsaki trgovini, dvigalu, stranišču. Gre za zvočno onesnaženje, ki je zelo obremenjujoče. Tudi klasična glasba ima dandanes povsem drugačno vlogo.

Večinoma je domena neke glasbene »elite« in ne pritegne večjih množic. Seveda je to na nek način razumljivo, vendar si sama želim, da ta razkorak med skladateljem in publiko ne bi bil tako velik. Glasba je vendarle namenjena poslušanju in ni sama sebi namen. Krog je sklenjen šele, ko glasba doseže poslušalce. Ste kdaj razmišljali o preskoku v popularno glasbo, v šansone ipd.? Vas tovrstne skladbe lahko ganejo, navdušijo?

Seveda me. Lansko leto sem recimo aranžirala popevko Jureta Ivanušiča, s katero se je predstavil na Slovenski popevki in tudi to je bil zame izziv. Ne poslušam samo klasične glasbe, temveč celo raje tudi kaj drugega. Ko sem študirala, sem poslušala samo klasiko, predvsem sodobne skladatelje. In si želela, da bi tudi sama kdaj znala kaj podobnega napisat.

Potem pa sem to fazo prerasla in začela iskati sebe. In to se mi zdi najpomembnejše, spoznavati sebe, prepoznati svoje napake in posebnosti in iz njih črpati moč in inspiracijo. Kot je rekel Joseph Beuys: »Kdor pokaže svojo rano, bo ozdravel. Kdor jo prikriva, ne bo ozdravel.«

Koliko manevrskega prostora imajo skladatelji v Sloveniji?

Slovenija je zelo majhen trg. Nekatere skupine in institucije redno dajejo naročila in se trudijo aktivirati tudi mlajše skladatelje, a vendar je prostor premajhen, da bi lahko od teh naročil lahko živel. In tudi honorarji so majhni, sorazmerno s prostorom. Zato se je potrebno povezovati s tujino. Na srečo je glasba univerzalni jezik in zato skladatelji nismo omejeni le na svojo domovino in materni jezik.

Vaše naslednji angažma bo v SNG Maribor, kjer so vam naročili novo glasbeno delo. Lahko na kratko predstavite, za kaj gre?

Gre za mladinsko opero, ki bo namenjena starostni skupini zadnje triletke in pa tudi starejšim. Zdi se mi, da za mlajše otroke že obstaja precej dobrih oper, medtem ko za mlajše najstnike ni takšne ponudbe. Želim si napraviti kaj zanimivega, poučnega ter obenem izpostaviti določen problem v svetu. Nedavno sem gledala dokumentarni film Čokolada o plantažah kakava na Slonokoščeni obali, na katerih izkoriščajo otroke.

Avtorji filma so raziskovali, kako velike firme, ki dozdevno o izkoriščanju mladoletne delovne sile nič ne vejo, od tam kupujejo kakav za zelo nizko ceno, prodajajo pa seveda za velike dobičke. Vsi, ki to kupujemo, sodelujemo in utrjujemo sistem izkoriščanja. Jure Ivanušič, ki bo kot libretist in režiser soustvarjal to opero, me je opozoril na zgodbo Leteči kralj Terryja Jonesa, člana Monty Pytonov.

Zgodba govori o kralju, ki je s hudičem sklenil pakt, da mu bo v zameno za to, da bi lahko letel, žrtvoval enega dojenčka na dan. Vsem v kraljestvu se zdi imenitno, da kralj leti, kraljeva hči pa opozori na temno ozadje njegove fascinantne veščine. Bistven je epilog zgodbe, vsi se zgražamo nad krutostjo tega hudiča iz pravljice, a ob tem spregledamo, da dandanes žrtvujemo še mnogo več otroških življenj na dan, že samo zato, da se lahko vozimo z avtomobili, jemo čokolado itd.

Skratka, zdi se mi pomembno, da že mladi začnejo razmišljati o svetu, v katerem živijo. Z Juretom sva se poleti v Londonu sestala z avtorjem Terryjem Jonesom, ki je bil nad idejo o operi navdušen. Premiera bo predvidoma decembra naslednje leto.