Tiskane izdaje
Poskušal sem napisati besedilo, ki zareže skozi vse plasti resničnosti: od velikega poka do majcenih korenčkov za kosilo, od umiranja do električne zobne ščetke. Sveto in profano, vzvišeno in banalno so vedno prepleteni. Oba kraja univerzuma, tako rekoč.
Tako je v pogovoru s prevajalko Urško Brodar govoril nemški dramatik Wolfram Lotz o svoji gledališki igri Nekaj sporočil za vesolje, ki jo bodo nocoj premierno uprizorili na odru ljubljanske Male drame. Kljub mladosti večkrat nagrajeni avtor je znan po težavni uprizorljivosti tekstov, zato ob številnih navdušenih ne manjka niti zelo kritičnih ali celo odklonilnih ocen njegovih dramskih projektov. Tokrat se je lotil teksta režiser Sebastijan Horvat.
Osrednja protagonista igre, pohabljenca Lum in Purl Schweitzke (Aljaž Jovanović in Bojan Emeršič), nekakšna sodobna Vladimir in Estragon iz Beckettove drame Čakajoč Godota, iščeta smisel življenja. Ugotovita, da je tisto, za kar se splača živeti, skupni otrok, vendar ne moreta vplivati na usodo, saj je njuno življenje dramatik že zapisal v dramsko besedilo. Kdo jima lahko pomaga uresničiti željo?
Obiščejo ju različne medijske, izmišljene ali zgodovinske osebnosti, vsaka s svojo zgodbo in svojo bolečino. V igro vstopi še Vodja poteka, ki vsem tem osebnostim ponudi priložnost, da s posebno napravo pošljejo v vesolje kratko sporočilo.
Destrukcija
Po besedah Brodarjeve se Lotz strastno ukvarja z jezikom, destrukcijo in konstrukcijo sveta in z njegovo pomočjo tudi gledališkega in dramskega sveta. Gledališki aparat razstavlja na prafaktorje, igra se s formo in vsebino in postavlja pred gledališke ekipe na videz neuprizorljive izzive.
Vse to počne, da bi med produkcijskim procesom soočil udeležence z razmerami, v katerih so, torej s svetom in gledališkim aparatom, s samoumevnostjo postopkov in prepričanj v gledališču in posledično družbi. Sili nas, da znova premislimo nekatere stvari, ki jih imamo za nespremenljive, na primer smrt ali odnos do ranljivih družbenih skupin, kot so otroci, oboleli za rakom, debela ženska, samohranilec, nori znanstvenik ali samomorilski avtor.
Na težave z uprizorljivostjo Lotzovih dram opozarja tudi dramaturg Andraž Golc. Prizorišče te drame je vesolje, in to ne metaforično, ampak konkretno. Kot da bi že z izbiro prizorišča, ki je konceptualno podkrepljena s poetičnimi, a stvarnimi didaskalijami in opombami, ustvarjalce postavljal pred izziv, češ, pa uprizori to, če moreš.
Kdorkoli lahko postavi predstavo na oder, koliko pa je takih, ki jo znajo postaviti v vesolje? Razlog, zakaj je to tako težko, je v tem, da vesolje vdira v smisel in ga utaplja. Smisel, ki se ustvarja iz konvencije, je vse, kar gledališču pravzaprav še ostane, da s tem kaj sporoči, in prav temu skromnemu, a robustnemu orodju napove Lotz totalno vojno.
