Silvan Omerzu pred premiero predstave Stolp

Pred krstom drame Stolp Iva Svetine smo se pogovarjali s scenografom, kostumografom in režiserjem Silvanom Omerzujem.

Objavljeno
03. november 2011 20.12
Posodobljeno
04. november 2011 07.00
Slavko Pezdir, kultura
Slavko Pezdir, kultura

V nedeljo bodo v spodnji dvorani Slovenskega mladinskega­ gledališča (SMG) premierno predstavili pesniško dramo Iva Svetine Stolp (2010), napisano­ po naročilu SMG za režiserja Silvana Omerzuja. Pobudo za gledališko akcijo je dala Uršula­ Cetinski, mi pa smo govorili 
z Omerzujem, avtorjem krstne uprizoritve, ki je nastala v koprodukciji SMG, LG Ljubljana in Umetniškega društva Konj.

Kako je nastala pobuda za novo postavitev in kakšno je bilo sodelovanje z dramatikom Ivom Svetino, ko je naročeno besedilo dokončal?

Pobuda za nastanek drame o nemškem pesniku Friedrichu Hölderlinu je prišla od direktorice SMG Uršule Cetinski, s katero sva sodelovala že v Cankarjevem domu. Hoffmannovega Peskarja sem za uprizoritev v CD predlagal sam in tedaj je opazila, da mi obdobje romantike leži. V SMG mi je za prvo postavitev predložila Kleista, potem še Cankarjevo Hišo Marije Pomočnice. Sodelovanje sva si želela nadaljevati s krstno uprizoritvijo domače novitete o Hölderlinu in skupaj sva prišla do spoznanja, da bi lahko genialno romantično pesniško osebnost najlepše dramsko upesnil Ivo Svetina.

Svetinova pesniška drama je bila v najožjem krogu nominirank za letošnjo nagrado Slavka Gruma in je doživela koncertno oziroma bralno praizvedbo v okviru festivala PreGlej v Cankarjevem domu. S katerimi njenimi prvinami ste se najbolj ukvarjali?

Zelo sem bil vesel prve javne izvedbe v okviru PreGleja, saj smo s pesnikom lahko ugotavljali, da je čistega branja za več kot dve uri in pol, kar bi uprizoritev zlahka podaljšalo do štirih ur. Dramatiki pišejo tako, da bi bilo bralcu dogajanje čim bolj jasno. Na prizorišču pa lahko marsikatero besedo nadomestimo ali zamenjamo s simbolnimi podobami, znaki. Ko se kot režiser in likovni ustvarjalec lotim besedila, hočem ob literarni svet prispevati še svojega, kar lahko privede do tega, da se nekateri deli sporočila podvajajo. Z Ivom Svetino sva se dogovorila, da bova vsak po svoje skušala skrajšati besedilo. Sam se lotevam besedila z likovno dramaturgijo, s katero lahko določene zadeve sporočam občinstvu tudi brez besed. Ko sem na koncu upošteval avtorjeve črte in jim dodal svoje, sva vsak zase skrajšano besedilo še enkrat pregledala in tudi pesnik je bil z zadnjo redakcijo zadovoljen. Na srečo se je tokrat izšlo, da sem se lahko v nadaljevanju­ povsem ­posvetil postavitvi.

Sicer običajno ravnam tako, da si določene prizore ali njihove dele izberem glede na to, koliko se mi zdijo pomembni za polno razumevanje celote. Okoli njih potem spletem dogajanje. Tako pridem do dramaturgije uprizoritve.

V uprizoritvi prepletate prvine tako imenovanega živega ali igranega in lutkovnega ali animiranega gledališča (senčnega in marionetnega), pa tudi gledališča strojev oziroma mehanizmov, 
ki so vnaprej zgrajeni, da v določenem trenutku samostojno zaživijo. Verjetno je proces tako zastavljene uprizoritve daljši?

Pri tem načinu ustvarjanja je treba vse prvine pravočasno predvideti, saj bi bilo neprimerno izdelati zelo zapletene stroje, ki bi jih 
v nadaljnjem procesu nemara zavrgli kot nepotrebne. O sestavinah je treba biti pravočasno gotov, saj izdelovanje lutk, strojev in drugih likovnih prvin zahteva tudi pol leta in več. Tak tip predstave ne dopušča improvizacije v procesu nastajanja.

K izbranemu načinu uprizarjanja me je napeljala dramska snov. Po eni strani življenjepis pesnika, genija, ki je opeval starogrško lepoto, zgodovino in mitologijo, oboževal naravo in otroštvo, ter še posebej človeka, ki ni odporen za zunanji svet. Svet otroštva kot spominov bomo skušali oživiti s prvinami marionetnega gledališča, ki samo po sebi vzbuja občutje otroštva, nostalgičnih spominov. Avtomati naj kažejo, kako je Hölderlin vstopil v stvarni svet družbenega dogajanja in zgodovine, kako je bil vanj pahnjen iz fantazijskega sveta in dolgoletnega študija teologije za varnimi samostanskimi zidovi. Vsakdanji svet pohlepnih bankirjev in brezčutnih profitarjev je bil zanj strašansko brutalen in avtomati mi pri tem pridejo prav, ko pritiskajo nanj. Po drugi strani je živel v času francoske meščanske revolucije, katere posledic so se na Nemškem grozno bali. Avtomatizirani bobnarji ustvarjajo piš revolucije, ki se nevarno približuje. Senčne lutke oživljajo Hölderlinovo­ literarno delo, plodove njegove pesniške fantazije, pozneje pa tudi demone njegove blaznosti, ki se mu prikazujejo kot arhetipi, ki jih nosimo globoko v sebi. Bolezen, pregorelost, prenapetost je vanj prodirala počasi, ker je vseskozi preveč ­pričakoval in zahteval od sebe.

V vaših uprizoritvah je vselej 
v ospredju razmerje med igralcem, lutko, masko in strojem, avtomatom. Kako so se dramski igralci znašli ob lutkah in oživljenih­ predmetih?

Ob avtomatih lažje. Ob lutkah nekoliko težje, ker igralci v manjši zasedbi tudi svoje alter ege interpretirajo sami. Igralec lahko spregovori Hölderlinove besede in jih takoj nadaljuje z besedami Hiperiona, literarnega protagonista njegovega romana 
v verzih. Podobno prestopata tudi stvarna Susette in upesnjena Diotima, kar je povzročalo težave pri hipnih prehodih in prestopih. Nisem hotel karikiranja, spreminjanja glasov, tako da smo počasi prihajali do organskih sprememb oziroma premen med igralci in njihovimi sencami. Zelo me zanima razmerje lutka – igralec; koliko je predmet še bolj lutka ob igralcu, koliko mu lahko pripomore z masko, negibnostjo, s kretnjami.

V Hölderlinovem življenju je imela zelo pomembno vlogo glasba. 
Je tudi v uprizoritvi tako?

Hölderlin je bil glasbenik. Igral je klavir in flavto, kdaj menda tudi vio­lino, in že kot mladenič je bil blizu virtuozom svojega časa. Posluh za glasbo in zvočnost je čutiti v njegovih pesmih. V obdobjih blaznosti mu je glasba pomagala segati v čudežne medprostore, do katerih ni potreboval ne alkohola in ne drog. Sam je verjel, da so pesniki nekakšni prevodniki oziroma vmesniki med bogom in svetom, podoben prevodnik je tudi glasba. Za našo uprizoritev jo je ustvaril skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar.

Več kot 36 let je umobolni Hölderlin preživel v stolpu ob reki Neckar, kamor ga je v varstvo sprejel preprost mizar, ki je iskreno in globoko občudoval njegovo poezijo.

S Hölderlinom se je usoda poigrala tudi tako, da je v primerjavi z mnogimi romantičnimi pesniki, ki niso dočakali starosti, dočakal visoko starost, toda kar 36 let z omračenim umom in odmaknjenostjo od lastne osebe, tudi podpisoval se je z drugimi imeni. Menda je bilo takrat običajno, da so bolnike, ki niso bili nevarni, sprejemali v domača zatočišča. V Hölderlinovem primeru je omenjeni mizar prej prebral njegovega Hiperiona, se nad njim navdušil in njegovega stvarnika 
z veseljem sprejel v varstvo. V stolpu ob reki Neckar je Hölderlin živel odmaknjeno z redkimi obiski, sprehodi, zasmehovanji, pozabo...
ter tam dočakal uboren pogreb. Pravijo, da je mizar zelo natančno podal stanje in vzroke za njegovo bolezen, saj po njegovem ni zbolel od pomanjkanja, ampak od tega, ker je imel nečesa preveč. O tem, koliko so materiali pomembni 
v umetnosti, koliko lahko spregovorijo sami, kakšni so odnosi med njimi, kako daleč zmore obrtnik in kje nastopi umetnik, prav tako še ni izrečena zadnja beseda.

Ali ste si pri študiju pomagali 
z drugotnim referenčnim ­gradivom?

Besedilo drame je vseobsežno, seveda pa sem ob njem preštudiral vse, kar je dostopno o Hölderlinu in njegovi pesniški zapuščini. Zelo pomembno se mi zdi podati občutenje­ časa, vzdušje, h kateremu naj prispevajo avtomati in napisi, ki nas bodo spominjali na umrle romantične umetnike, ki so vzplamteli z veliko energijo, mladostjo, modrostjo in hitro izgoreli.

Tema genialnega umetnika 
v gluhem družbenem okolju je univerzalna. Bi jo lahko še ­zaostrili in aktualizirali?

Dogajanje samo in zgodba o pesniku dovolj govorita o tem večnem problemu. Primerjave z današnjim časom in prostorom so vsekakor mogoče. Ko je Hölderlin pisal o ubožnem času in ko je prišel za učitelja v bankirjevo družino, je bil kapital nad vsem. Genij se je moral preživljati kot domači učitelj v bankirjevi družini. Najhujši je bil pritisk bližnjih. Spremljalo ga je materino razo­čaranje, ker se je po študiju teologije podal na negotovo pot umetnosti. V službah ni dolgo zdržal, saj ga je notranji klic gnal naprej. Zavedal se je, da ga službe spreminjajo v hlapca, čemur se je upiral. Navzven je deloval kot ranljiv in krhek, toda navznoter, 
v razmerju do pesniškega poklica, je bil čist in hraber ter pripravljen na vsakršno žrtvovanje.

Kakšen je vaš občutek teden pred premiero?

V tednu dni je mogoče očistiti marsikaj odvečnega, kar je zelo pomembno. Približati se skušamo Hölderlinovemu pesništvu, njegovim himnam, opevanju romantičnega razkola med stvarnostjo in pesnikovimi ideali, v tej razklanosti pa se približati poeziji v smislu glasbe oziroma uprizoritvenega ritma in melodije. Po ogledu uprizoritve bi si želel občutenje, ­doživetje poezije.