Neda R. Bric: Proslava je hoja po robu

Upravni odbor Prešernovega­ sklada se je soglasno odločil in letošnjo osrednjo proslavo ob kulturnem prazniku zaupal Nedi R. Bric. Nekdaj dolgoletna članica Slovenskega mladinskega gledališča (in od 1. januarja spet) in režiserka, ki je lani končala vedejevsko vodenje SNG Nova Gorica, jo je naslovila s Prešernovim verzom Pevcu vedno sreča laže. »Današnji časi niso v prid umetnosti, še manj umetnikom in kulturnikom,« je povedala.


Predsednik UO Prešernovega sklada Vinko Möderndorfer vas je napovedal kot režiserko, ki se edina pri nas umetnosti proslave loteva resno, odgovorno in strokovno.

Res sem v zadnjih letih imela priložnost, da sem se lahko lotila kar nekaj državnih in drugih posebnih dogodkov, ki jih doživljam kot svojevrsten žanr. Morda so mi blizu, ker se tudi v svojih dramah in predstavah večinoma srečujem z zgodovinskimi dejstvi ali osebnostmi, ki jih postavljam v današnji, sodoben kontekst. Podobno se lotevam proslav: kaj praznujemo, zakaj in kaj nas je pripeljalo do tega, se vedno sprašujem. In to nujno postavim v razmerje s sedanjostjo: ali smo dosegli cilje, kje smo in kam gremo. Izziv pri tem je točno ta 'hoja po robu', da opozarjaš, opominjaš, ampak ne žališ in ne obsojaš. Včasih je ob naši dnevni politiki, številnih spodrsljajih naše države in pregovornih sporih ter večni razdeljenosti našega naroda to težko, vendar si navsezadnje vedno želim pustiti pridih upanja, optimizma in odprto pot v boljši jutri.

Od proslav je zame gotovo ena najpomembnejših izkušenj moja prva Prešernova proslava pred petimi leti pa odprtje obnovljene operne in baletne hiše ter stoletnica Borisa Pahorja v Trstu − ta je bila še posebej zahtevna, saj sem prvič delala hommage nekomu, ki je še živ, poleg tega pa še tako zahtevnemu gledalcu, kot je gospod Pahor. Zato mi je bila njegova pohvala po dogodku v še večjo spodbudo.

Malo si pod naslovom ­Pevcu vedno­ sreča laže že ­predstavljamo ...

Predstavljamo si lahko prav to, kar je hotel Prešeren v Glosi s tem povedati in kar se nam iz dneva v dan kaže kot resnično. Današnji časi niso v prid umetnosti, še manj umetnikom in kulturnikom. Zato sem se ozrla v preteklost in na pesnika, čigar ime nosijo proslava in nagrade. Izbrala sem tri like iz naše zgodovine, ključne za slovenski narod in njegovo kulturo: Prešerna, Trubarja in Valvasorja. Iz njihovih življenjskih usod razberemo, kako naš narod plačuje svoje velike može.

Prvi je umrl strt, nerazumljen in reven kot cerkvena miš, drugega so dvakrat izgnali in njegove knjige zažigali, tretji pa je obubožal zaradi svoje nesmrtne Slave vojvodine Kranjske, ki jo je pisal in tiskal kot hvalospev slovenskemu narodu in deželi − vse tri častimo šele davno po njihovi smrti. Danes lahko vidimo, da ni dosti drugače, čeprav se zdi, da smo se včasih zavedali, da lahko številčno tako majhen narod preživi samo s svojo kulturo in umetnostjo, ki ga razlikuje in hkrati enoti z vsemi drugimi številnejšimi narodi.

Lanski zaplet z režiserjem Maretom Bulcem je sprožil debato o režijski svobodi na proslavi. Kakšen izziv je sploh lahko za režiserja?

Gotovo je režija proslav drugačna od dela v gledališču, kjer smo veliko bolj svobodni. Za režiserja je precej naporno in včasih tudi nadležno na primer zagovarjanje koncepta pred številno komisijo, v kateri ima vsak svoj interes, ki velikokrat sploh ni povezan s proslavo, ampak z ožjimi interesi skupin in posameznikov, vendar so to pač gabariti, v katerih se bodisi navadiš delovati ali se temu delu raje odrečeš.

Vedno poskusim napisati scenarij tako, da v celoti stojim za njim, in zato ga tudi znam zagovarjati, pri tem pa z veseljem upoštevam tehtne pomisleke ali predloge. Zavedam se, da je proslava namenjena vsem državljanom, zaradi česar se bolj osredotočam na teme, ki nas združujejo, in manj na tiste, ki nas delijo, kar je pri tako razdeljenem narodu, kot smo Slovenci, težko, a vendar ne nemogoče.

Smo narod proslav in hkrati smo jih siti, naveličani. Nas sploh lahko še navdušijo?

Tudi sama se včasih sprašujem, čemu še delati proslave, če jih potem zgolj kritiziramo. Po drugi strani sem vedno začudena nad dejstvom in statistiko gledanosti, ki kaže, da proslave po prenosu RTV gleda na tisoče ljudi. Tudi napolniti Gallusovo dvorano ni tako preprosto, pa je na proslavah skoraj vedno polna. Torej si proslav za zdaj, kot kaže, še želimo, če so dobro narejene, nam tudi veliko dajo.

Velikokrat sem presenečena nad tem, koliko dobrih odzivov dobimo in kaj vse ljudje včasih vidijo v našem delu. Podobno kot v gledališču, le da si proslavo dejansko lahko ogleda večina državljanov in je s tem krog ljudi, ki jih doseže, neprimerno večji.

Bom pa prva za ukinitev proslav, če bi postale zgolj same sebi namen ali če se bo višina finančnih sredstev zanje tako znižala, kar je iz leta v leto bolj opazno, da bo nemogoče dobro in profesionalno opraviti delo in zanj ustrezno ­plačati sodelavce.

Iz novogoriškega gledališča ste odšli po čudni zgodbi. Je spomin grenak?

V življenju sem delala marsikaj, v gledališču pa sem rasla od šepetalke, igralke, režiserke do direktorice. Vse je zgolj dobrodošla izkušnja, zaradi katere lahko greš na svoji poti še dlje. Zato te epizode ne dojemam kot grenke, ampak zgolj kot odlično izkušnjo, ki mi je ogromno prinesla. Zdaj še bolj vem, kdo sem, kaj zmorem in kaj me veseli. Počutim se veliko bolj svobodno in močno, z znanjem in izkušnjami, ki sem jih pridobila, pa si želim delovati dalje in bolje.

Z režijami, pisanjem in igro zadovoljim velik del potrebe po kreativnosti in inovativnosti, zame je to delo veliko manj stresno in bolj izpolnjujoče kot birokracija, ki si jo kot direktor prisiljen izvajati, vendar vem in verjamem, da je človek, ki to zmore, dolžan pomagati tudi drugim, zlasti mlajšim od sebe, zato so tudi moje produkcijske, vodstvene in 'birokratske' izkušnje dobrodošle in jih bom s pridom še uporabljala.

S katerim verzom pa boste sami šli v 8. februar?

In vendar peti on ne jenja ...! V duhu pozitivnega in nepopustljivega umetniškega duha, ki ne klone niti v najtežjih časih.