Nedelo: Pandur – zagotovilo za izvrstno predstavo

Z Belen Rueda, eno najbolj znanih španskih igralk, sva se pogovarjali tik pred zadnjo ponovitvijo najnovejše predstave Tomaža Pandurja Somrak bogov v ljubljanskih Križankah, kjer so jo minuli teden v okviru Festivala Ljubljana igrali tri večere zapored in v kateri je igrala glavno vlogo.

Drobna, vitka, lepega obraza, s sveže počesanimi svetlimi lasmi z nekaj sponkami ter v lahki rdeči poletni oblekici ni dajala vtisa velike zvezde. Morda pa je ravno v tem njena veličina. Preprosta, zgovorna, očarljiva. Prav otroško se je razveselila, ker sva govorili italijansko. »Veste,« je rekla, »tu sem se z novinarji pogovarjala samo v angleščini ali španščini, v italijanščini še ne, pa mi je tako ljuba.« V Ljubljani je bila prvič, a je zagotovila, da zagotovo ne zadnjič, saj je bila navdušena nad mestom, Križankami, občinstvom in seveda Tomažem Pandurjem, ki je zanjo velik režiser in velik prijatelj. »V Španiji je zelo znan, vzeli smo ga kar za svojega in vam ga ne bomo vrnili,« je dejala hudomušno. »Njegovo ime je pri nas postalo zaščitni znak, blagovna znamka, zagotovilo za izvrstno predstavo. Vsi igralci si želijo delati z njim in jaz sem imela to srečo,« je dodala z žarom v očeh.

Ali Španci poznajo Slovenijo, Ljubljano?

Da in ne. Ljudje še vedno poznajo Slovenijo kot del nekdanje Jugoslavije. Mi igralci pa jo zelo dobro poznamo, ker nam o njej veliko govori Tomaž Pandur.

Predstavo Somrak bogov igrate tri večere zapored. Kako se počutite: prijetno utrujeni ali povsem izčrpani? Kakšni so vaši vtisi? Ste začutili izmenjavo energije, čustev med vami in gledalci?

Ne, ne, nisem izčrpana. Počutim se odlično. Moram povedati, da smo v Španiji to predstavo igrali samo štirikrat, in to samo v kraju Valladolid, tako da v bistvu še nismo dobili pravega odziva publike. Tukaj smo začutili, da jo je občinstvo sprejelo na prav poseben način. Med predstavo je sicer tišina, a začutiš, da občinstvo diha, čuti s tabo. Ob koncu predstave pa se pokaže veliko navdušenje. Odziv je res enkraten in to nam je silno všeč. Ko smo se s kolegi o tem pogovarjali, smo se strinjali, da bi lahko tukaj igrali še kakšen teden. Zanimivo je, da smo pri pripravah na tukajšnji nastop vadili tudi priklone in poslavljanje od občinstva na koncu predstave. Takrat smo Tomažu povedali, da je temu namenil preveč časa, saj nismo pričakovali veliko ploskanja. Že prvi večer pa se je pokazalo, da je občinstvo ploskalo še dolgo potem, ko smo mi svoje priklanjanje in pozdravljanje, kot smo ga vadili, že končali. To je lepo in zelo nam laska.

Kakšen se vam zdi ambient Križank? Ste že kdaj nastopali takole na prostem?

Spomnim se, da so nam prvi večer tukaj povedali, da nas bo vsak dan gledalo po kakšnih 1200 ljudi. Nisem mogla verjeti in sem se kar malo ustrašila. Ampak to je minilo. Križanke so zelo lepo prizorišče. Odprto, zračno, vzbuja čisto drugačen občutek kot zaprt prostor v gledališču. Moram priznati, da nisem še nikoli igrala na prostem, vedno le v zaprtih prostorih. In mogoče se mi je zato na vajah pred prvim tukajšnjim nastopom zgodilo, da sem se, ko sem odšla z odra v odprto garderobo preobleč kostum, prav zares zbala, da bo lik dobesedno izpuhtel iz mene, na zrak, v nebo, med drevesa. No, to je trajalo samo trenutek, ker sem se hitro spet zbrala in odhitela nazaj na oder. Tega potem nisem več čutila.

Kako se je začelo vaše sodelovanje s Tomažem Pandurjem? Se je med vama zgodila »kemija«, »umetniška ljubezen na prvi pogled«?

Ja, res je bila takšna »ljubezen na prvi pogled«, ampak tega se nihče od naju sprva sploh ni zavedal. Prva Tomaževa predstava, ki sem jo videla, je bila Barok, nato pa sem si ogledala še Hamleta in obakrat sem bila očarana. Prijateljici sem velikokrat povedala, kako bi si želela delati s Tomažem. Pozneje sem ugotovila, da je ta prijateljica poznala Tomaža in da ji je tudi on večkrat priznal, da bi si želel delati z mano. In potem me je nekoč poklical in ponudil sodelovanje. Jaz tega sprva nisem sprejela, ker sem sočasno imela že vnaprej dogovorjene obveznosti za neki drug projekt. Silno sem obžalovala, da sem morala Tomaža zavrniti, a on ni odnehal. Predstavil mi je svojo idejo in koncept in takrat mi je bilo še bolj hudo, ker nisem mogla sodelovati. Nato se je zgodilo, da je tisto, kar sem že imela prej dogovorjeno, odpadlo, in tako sem sprejela Tomaževo ponudbo. Joj, kako me je bilo strah! Somrak bogov je namreč velika in zelo pomembna predstava, lik Sophie von Essenbeck, ki jo igram, pa je zelo močan. Na začetku, ko mi je Tomaž o njej govoril, mi ni bilo povsem jasno, kaj želi, in sem se zelo bala, da tej vlogi ne bom kos. Toda pozneje je vse šlo tako, kot je treba.

Kako so potekale priprave in vaje za predstavo s Tomažem? Kakšen režiser je: diktator ali demokrat, ki igralcem pusti vso svobodo za ustvarjanje likov? Kaj je zanj posebej značilno?

Ne, ne, nikakor ni diktator. On je tako izjemen, ker igralcem vliva občutek samozavesti in varnosti ne samo s tem, da natančno pove, kaj želi videti na odru, ampak tudi s tem, da zna pojasniti vse okoliščine, v katerih je zgodba oz. odrsko besedilo nastajalo. Tako igralcem daje vse potrebne informacije, da se lahko res vživijo v osebo, ki jo igrajo. Tomaž zna pri tem zelo dobro povezati resnično življenje z zgodbo, ki jo postavlja na oder, kar je zelo koristno. Ko ustvarjaš neki lik in imaš v sebi veliko informacij, lik lahko začutiš od znotraj in čisto zares. Ne gre samo za lik kar tako, ki ostane na površju. Poleg tega pa ima Tomaž izjemen občutek za igralce kot osebe. Po enem tednu priprav sem namreč opazila, da se z vsakim od nas pogovarja drugače. Enemu je dajal občutek varnosti, do drugega je bil bolj odločen in strog, do tretjega bolj nežen. Kot pravi psiholog je dojel, kaj kdo od nas potrebuje, in to nam je tudi dajal. Tako je od vsakega od nas dobil tisto najboljše. Ko smo, recimo, vadili tisti prizor, ko jaz z velikim nožem na mizi režem zeljnate glave, mi je rekel, naj si predstavljam, da sem v kuhinji in da z nožem sekam zelje ter govorim besedilo. Sprva ga nisem razumela, kaj hoče od mene. Potem pa mi je rekel, naj enostavno improviziram. To sem večkrat naredila, on pa mi je potem rekel, kaj od vse improvizacije je bilo to, kar si je on zamislil, in kaj naj ponovim. Tako je izbral najboljše in naredila sem pač prizor, ki je eden močnejših v celotni predstavi. In prav v tem je čar dela s Tomažem: pusti ti svobodo, »vzame« tisto, kar je bilo najboljše v trenutku improvizacije, in ti tako pomaga, da ustvariš svoj lik.

Kakšno pa je vzdušje pri delu z njim? Se družite tudi, ko ne delate?

Vzdušje je vedno zelo sproščeno. Čeprav je vsak od igralcev drugačen in ima drugačne izkušnje, se čutimo povezani. Pablo Rivero, ki v predstavi igra mojega sina Martina, je, ne boste verjeli, tokrat prvič na odru, prej je namreč igral na televiziji in v filmih, Manuel del Blas, ki igra barona Konstantina von Essenbecka, pa je velik in zelo znan španski igralec z dolgoletnim gledališkim stažem. Tudi ko nimamo predstav, se med seboj slišimo, pogovarjamo, šalimo.

V nekem pogovoru je Tomaž Pandur dejal, da so veliki igralci čudovite in preproste osebe. Ali lahko to rečemo tudi za velike režiserje?

Absolutno! Pri svojem delu na televiziji in filmu sem ugotovila, da so dobri režiserji tisti, ki obvladajo svoj poklic in znajo svojo zamisel uresničiti v kateri koli zvrsti. Veliki režiserji pa so odprti za vse okrog sebe in znajo vse, kar zaznajo, uporabiti za to, da tisto, kar imajo v mislih, in tisto, kar delajo, postane še večje, mogočnejše. In Tomaž je velik režiser in za nas igralce tudi velik prijatelj. Če se kdo od nas kdaj ne počuti dobro in mu to pove, je zelo razumevajoč in z nami ravna še posebej pazljivo. Tako na koncu potegne iz tebe tisto najboljše in kar pozabiš na slabo počutje. To je velika reč.

In vaši načrti za bližnjo prihodnost? Dopust? Novi projekti?

Najprej bom peljala svoji hčerki na Menorco, kjer bosta ostali na počitnicah, jaz pa v ponedeljek potujem v Barcelono, kjer gostujemo ves teden, potem gremo v Madrid, kjer bomo do konca oktobra igrali Somrak bogov v Teatro Espanol. Nato bom mogoče začela snemanje televizijske serije in novega filma, a to še ni povsem gotovo, saj se tudi v Španiji spopadamo s pomanjkanjem denarja za kulturo in je zato za igralce bistveno manj dela. A jaz sem za zdaj srečna, ker ga imam dovolj. Vem pa, da to ne bo večno.

***

Šestinštiridesetletna Belen Rueda se z igralstvom ukvarja dokaj kratek čas. Najprej je nastopala kot televizijska voditeljica, nato pa igrala v televizijskih serijah in filmih. Leta 2005 je za vlogo Julije v z oskarjem nagrajenem filmu Morje v meni dobila nagrado Goya, ki je najvišja španska nagrada za nove igralske obraze, enakovredna ameriškemu oskarju. Zvezdniški status pa si je utrdila tudi z vlogama v filmih Sirotišnica (2007) in Julijine oči (2011). Za obe vlogi je bila tudi nominirana za nagrado Goya za najboljšo igralko. Na fotografiji je prizor iz Somraka bogov.

Impresivna predstava Somrak bogov, nastala po scenariju istoimenskega filma Luchina Viscontija, govori o vzponu in padcu družine von Essenbeck in skozi to sago vleče vzporednico z razmerami v Nemčiji v 30. letih prejšnjega stoletja, ko je nacionalsocializem in z njim Hitler dobival svoj zagon. Poglavitno vprašanje o tem, kaj se zgodi, ko v družbi izgineta vsa morala in sočutje ter prevlada brezčutnost, v kateri kraljujejo ne samo najmočnejši, ampak najbolj iznajdljivi in prilagodljivi posamezniki, pa je aktualno tudi danes pri nas, v Evropi in svetu. Poleg vrhunske režije Tomaža Pandurja, dramaturgije Livie Pandur, odlične igralske zasedbe (Belen Rueda, Pablo Rivero, Manuel De Blas, Alberto Jimenez, Emilio Gavira in drugih), izvirnih in učinkovitih scenskih rešitev Numna (Svena Jonkeja) je posebnost predstave živa glasbena spremljava. Izvaja jo zelo mlad, komaj 22-letni Ramon Grau, vrhunski pianist. Na trenutke ima občinstvo občutek, da igra kar cel orkester. V treh večerih si jo je v Križankah ogledalo približno 3600 ljudi. Prihodnji teden bo predstava, nastala v produkciji madridskega Teatra Espanol in v sodelovanju s Teatrom Calderon de Valladolid in barcelonskim Festivalom d'Estiu, gostovala v Barceloni, nato bo do konca oktobra na ogled v Madridu.