Tiskane izdaje
Slovenska kultura oziroma kulturniki se pri finančnih in produkcijskih pogojih pogosto sklicujejo na izjemne pogoje, ki jih imajo umetniki v tujini. Pri tem praviloma nikoli ne omenijo držav ali mest, ki so nekdaj – skupaj z nami – ležala za železno zaveso. Najbolj priljubljene za primerjavo so zahodne metropole.
Res deplasirano, primerjati neprimerljivo je pač povsem nesmiselno, naše kulturne institucije je pač bolj kot z Berlinom, Salzburgom, Milanom, Edinburgom ali Avignonom mogoče primerjati s tistimi v Bratislavi, Pragi, Brnu, Krakovu, Košicah ali Budimpešti.
Ampak mi nad tovrstnimi vzporednicami še vedno vihamo nos, nekdaj pri nas nekoliko liberalnejši komunistični režim je v nas utrdil občutek večvrednosti, ki danes nima več realnih osnov. Češko? Skrajni čas, da to nekdaj pejorativno oznako spremenimo v pozitivno, in to ne le zaradi tradicionalnih prijateljskih vezi med Slovenijo in Češko med obema vojnama, ampak predvsem zato, ker se lahko od Čehov marsikaj naučimo.
Denimo, kako v umetnosti uživati, se ob njej celo zabavati, na poljuden, pa vendarle ne banalen način povedati zgodbo in analizirati zgodovino, pri čemer ni treba biti niti nesramno pristranski in navijaški niti anemično politično korekten.
Predstava Gagarin je dober primer češkega pristopa. Sproščen, kabarejsko zastavljen projekt, pri katerem so za izhodišče izbrali otroško knjigo Jurija Nagibina o prvem astronavtu, polno socialističnih fraz in naivne sentimentalnosti, ter jo spremenili v polnokrvno predstavo, v kateri izvemo vse (ali vsaj dovolj) o Gagarinu in vse (oziroma več kot dovolj) o tem, kako se je v prejšnjem stoletju vrtela Zemlja in tisti, ki so sanjali o nebesih ali celo skušali do njih poleteti.
Takšnih tudi danes ne manjka, da iskanje bližnjic do večne harmonije in blagostanja ni ravno prava pot, pa bi nam morda lahko povedala psička Lajka, eno od neštetih živih bitij, ki so jih politiki in njihovi oprode znanstveniki uporabili za svoj prestiž in eksperimente.
Vendar češka zasedba plus Elena Volpi plus Anže Zevnik v mariborskem lutkovnem gledališču ne moralizirajo, še manj obujajo nostalgične spomine na te za nekatere dobre stare čase, zgodovina je pač preplet srečnih, manj srečnih in nesrečnih peripetij, nad katerimi pravzaprav nima smisla lamentirati, lahko jih vzamemo kot opomin in – če smo jo odnesli s celo kožo – po svoje tudi kot zanimivo izkušnjo.
Slovenščina se prepleta s slovenščino s češkim naglasom, češčino in ruščino, toni so pikri, neredko je humor obarvan bolj temno, vendar daleč od črne, pač v skladu z blagim češkim temperamentom, ki zna diktaturo sprejemati kot neke vrste naravno nesrečo, ob kateri je najpomembnejše razviti različne strategije preživetja.
Predvsem pa izpostavi fenomen celostne zgodovine, torej dejstvo, da se posamezni dogodki niso odvijali izolirano, temveč sta bila narod in posameznik deležna najrazličnejših dogodivščin, ob parolah in floskulah so krožile tudi ironične bodice, ob koračnicah in himnah so odmevali tudi rock in jazz glasba ter šanson, uniformiranost se je izmenjevala z modno ekstravaganco, pomembnejši od vzhičenosti nad zgodovinskimi dogodki so bili intimni medčloveški odnosi.
Predvsem je poanta tega češko-slovenskega Gagarina, da nas preteklost ne more povsem obvladovati, saj to v nas vzbuja občutka defetizma in vdanosti v usodo, kar ni korektno do vseh, predvsem pa do mladih generacij.
Čehi so obrnili nov list, pri nas pa mečkamo starega, čeprav nihče več prav ne ve, kaj je na njem napisano. Posledično se to manifestira tudi v naši kulturni produkciji, v kateri prevladujejo bodisi hermetičnost, svetobolje, temačni in žalobni toni ter melanholija ali cinizem in blaziranost. Adam Kubišta, Johana Vaňousová, Elena Volpi, Anže Zevnik in Jakub Vašíček (Tomáš Jarkovský je moral tik pred premiero oditi v Prago pomagat ženi pri porodu) dokazujejo, da se da tudi drugače. Po češko.
